Kanal
Kanal
Foto: Damijan Simčič, Primož Kožuh, Nika Šimac
Kanal je upravno središče Občine Kanal ob Soči. Poslopje, kjer se nahaja občinska stavba, je delo arhitekta Maxa Fabijanija.
Zgodovinsko jedro mesteca Kanal predstavlja trg Kontrada, kjer se nahajajo Gotska hiša, galerija Rika Debenjaka in Fiščeva hiša s spominsko sobo Rika Debanjaka. Galerija se nahaja v prenovljenem obrambnem stolpu.
V središču mesta se nahaja cerkev Marije Vnebovzete iz leta 1431. Glavni oltar je izdelan iz kararskega marmorja. Poleg cerkve se nahaja Neptunov vodnjak izdelan v letu 1815 in spomenik Valentina Staniča – duhovnika in alpinista ter spomenik ekspresijonističnega skladatelja Marija Kogoja. V bližini lahko vidimo tudi spominsko ploščo ustanovitelja narodne čitalnice Josipa Kocijančiča in spomenik slikarja Ivana Čarga.
Foto: Primož Kožuh
Foto: Marko Puc
Zgodovina Kanala
Srednjeveško mestece z bogato kulturno dediščino se nahaja ob bregovih reke Soče, med seboj povezanih s prelepim dvoločnim mostom. Nastanek mesteca je povezan s prehajanjem reke Soče. V bližini Petrucke naj bi se namreč nahajal most že v obdobju Rimljanov in prav tukaj naj bi se začelo oblikovati naselje.
Kanal in kanalsko ozemlje je bilo prvič omenjeno v listini iz leta 1140, s katero je goriški grof Henrik I. podelil samostanu v Rožacu pri Vidmu kanalsko – ročinjski fevd.
Kanal se je razvijal v obzidano naselje in se preživljal z rokodelstvom in trgovanjem. V srednjem veku je Kanal pripadal Goriškim grofom in Oglejskemu patriarhu. Po letu 1500 se je vladavina večkrat zamenjala; od grofov Rabatta (1624 – 1794) do kromberških grofov Coronini (od 1794 naprej).
Od sredine 15. stoletja so v naše kraje udirali Turki in tudi Kanal se je pripravljal na obrambo, vendar pa so Turki vendarle vpadli v letih 1469, 1477 in 1488. Težki časi so se nadaljevali tudi po turških vpadih in sicer se je v letih 1508 – 15 in 1615 – 19 odvijala vojna med Avstrijo in Benetkami. Benetkam je celo uspelo Kanal dvakrat zajeti, vendar pa so se morale kasneje vendarle umakniti.
Sledijo časi Ilirskih provinc (1809 – 1813) in s tem prihod Napoleona, ki se je ustavil tudi v Kanalu. Prespal je na kanalskem gradu, ki se žal ni ohranil do današnjih dni. Zgodba pravi, da mu je na gradu poginil konj belec, podkovan z zlatimi podkvami. Pokopali so ga v bližini gradu, na kar spominja ledinsko ime Konjevo.
Na gospodarskem področju se je Kanal začel razvijati predvsem s prihodom italijanskih tkalcev, ki so odprli predilnico in tkalnico. Poleg tega se je razmahnilo tudi število malih obrtnikov. Nič manj ni zaostajal kulturni razvoj in želja po razvijanju osebne in narodne identitete. Ustanavljati so se začela razna društva in sicer je bilo prvo Bralno društvo, leta 1848, ki je bilo predhodnik narodne čitalnice, uradno ustanovljeno leta 1867. Člani so bili predvsem Slovenci, ki so v čitalnicah prirejali razne akademske in družabne večere. Gasilsko društvo, ki je imelo vseskozi velik pomen, se je razvilo iz prvotne Požarne straže, ustanovljene leta 1863.
Med prvo svetovno vojno so po ukazu avstrijskih oblasti Kanal izpraznili saj je tod mimo potekala Soška fronta. V hudih bojih je bilo poškodovanih in porušenih veliko hiš pa tudi kanalski most, ki je bil po I. svetovni vojni zadnji krat obnovljen. Po vojni je celotna Primorska pripadla Italiji in z njo tudi Kanal, ki je bil še vedno občina in je spadal pod Goriško deželo. Po vojni je bilo v Kanalu 714 prebivalcev, z okoliškimi vasmi vred pa 1993. Med obema vojnama se je v Kanalu razvijal tudi turizem. Predvsem Italijani so radi hodili na izlete po okoliških hribih, ki tudi danes nudijo izredno veliko možnosti za raziskovanje in sprostitev v naravi. Po drugi svetovni vojni Kanal ni takoj pripadal Jugoslaviji, ker so Primorsko razdelili na dve coni. Cona A, pod katero je spadal tudi Kanal je bila pod anglo – ameriško upravo in cona B, ki je pripadala Jugoslovanski upravi. Po priključitvi Primorske k matični domovini leta 1947 je tudi Kanal prišel pod novo oblast, Jugoslavijo. Kanal je bil občina vse do leta 1962, ko je po novi občinski reformi občina Kanal pripadala občini Nova Gorica. Ponovno občinsko samostojnost je Kanal dočakal leta 1994.
Danes je Kanal moderen kraj, ki poleg ostalih razvitih gospodarskih dejavnosti, vedno več pozornosti posveča razvoju turizma, saj s svojo neokrnjeno naravo okoliških hribov ponuja veliko možnosti za sprostitev in odkrivanje novih poti in predvsem ljudi, običajev, kulture in zgodovine.
Foto: Primož Kožuh, Vita Matjac
Kanalske obleke
Kanalske obleke so nastale v letu 2009 v okviru projekta »Razvoj novih produktov na podeželju«. Občina Kanal ob Soči je za projektno aktivnost - izdelavo kanalskih oblek - pridobila sredstva iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, iz programa Leader.
Občina Kanal ob Soči je k sodelovanju v projektu povabila strokovno institucijo Goriški muzej, Društvo upokojencev Kanal in Osnovno šolo Kanal, ki so ji pomagali pri raziskovanju oblačilne kulture v našem okolju. Namen projektne aktivnosti je bilo raziskati oblačilno kulturo v našem okolju iz 19. in prve polovice 20. stoletja. V tem času je bila oblačilna kultura namreč bolj izrazita. Materiali in barve blaga so danes drugačni kot v preteklosti, pri izdelavi oblek smo se želeli vsaj približati tistim časom. Prevladovale so temne barve in majhni vzorci. Žensko obleko sestavljajo srajca, nabrano krilo, podkrilo in predpasnik. Moško obleko pa sestavljajo hlače, srajca in brezrokavnik.
Na podlagi zbranega literarnega in fotografskega materiala ter pričevanj nekaterih domačinov so nastali štirje kompleti kanalskih oblek, ki jih danes uporabljamo za protokolarne namene in druge posebne priložnosti v občini Kanal ob Soči. Obleke hranimo v Turistično informacijskem centru Kanal.
Kanalski most
Foto: Damijan Simčič, Primož Kožuh
Kanalski most, ki je bil sprva lesen, je bil izdelan v letu 1580. Skozi leta je bil večkrat podrt in ponovno popravljen. Prvič so ga leta 1805 uničili Francozi, ki so prodirali proti Avstriji. Most je bil seveda obnovljen in potem ponovno porušen po odhodu Francozov. S pomočjo Valentina Staniča (duhovnika, alpinista, zdravilca, tiskarja in ustanovitelja šole na Banjšicah) je bil ponovno obnovljen v letu 1816. Ponovno je o usodi mostu odločala vojna: razstrelili so ga 25. maja 1915. Kasneje je bil ponovno popravljen 1920. leta in takšen je ostal do danes. Druga svetovna vojna mu je prizanesla.
Kanalski most je nedvomno razpoznavni znak Kanala in priljubljena znamenitost, ki pritegne številne umetnike in obiskovalce iz različnih vetrov. Podoba naselja v številnih slikah je vedno zaznamovana s tem prelepim mostom, od koder v poletnih mesecih najpogumnejši skačejo v vodo in pritegnejo številne obiskovalce na tradicionalno prireditev – na slavne skoke z mosta.
Župnijska cerkev Marije Vnebovzete
Cerkev se nahaja na mestu, kjer je nekoč stala romanska cerkev. Tristrano sklenjeni prezbiterij z zvezdasto rebrastim obokom naj bi bil, glede na letnico na oporniku, najstarejši tega tipa v Sloveniji. Baročna ladja z monumentalno palladijevsko fasado je bila grajena med letoma 1787 in 1795.
Večji marmornati oltar, ki so ga izdelali goriški kamnoseki izhaja iz leta 1760, medtem ko izhajata stranska oltarja iz leta 1662 in 1698. Freska Marije Vnebovzete na stropu ladje je iz leta 1931. V cerkvi so ostale tudi grobnice iz časov, ko je bilo v okolici cerkve še pokopališče. Podružnična cerkev Sv. Ane je v poznogotskem slogu in je bila prvič omenjena v letu 1542. V njej se nahaja oltar iz leta 1723 in je delo Goričana G. De Rossija.
Sončna ura na cerkvi Marijino Vnebovzetje v Kanalu
Sončna ura se nahaja na zunanjem kamnitem podpornem stebru gotskega prezbiterija cerkve Marijinega vnebovzetja. Nastala naj bi v letih 1431 do 1439, kar je razvidno iz latinskega napisa »incepcio chori – anno domini m ccc xxx« na sosednjem stebru.
Ura ima dve urni skali, in sicer večjo ob robovih stebra in manjšo polkrožno časovno rožo.
Po videzu klesanja je prvotna, oziroma starejša večja skala. Ta je bila umerjena po pravilno postavljeni senčni palici (gnomu). Ta palica je bila nagnjena tako, da so sončni žarki ob enakonočjih padali pravokotno nanjo, to je pravilno. Kasneje, ob popravilu senčne palice so le-to postavili pravokotno na steber. Dolga naj bi bila cca 12 cm (izračun kotov). Ker je zaradi te nepravilnosti sončna ura drugače kazala kot prvotna, so na novo vklesali urno skalo, ki je bistveno različna od prvotne. Ta trditev ja razvidna tudi iz načina klesanja.
Prvotni senčnik gnom je bil pritrjen v kamen na svinec, ki se še nahaja v globini izvrtine. Druga palica je bila vstavljena v železnem tulcu. Ta tulec je še v izvrtini. Ta druga palica je bila neznano kdaj odžagana ali odbrušena.
Ostanek tega senčnika sem uporabil za pritrditev novega gnoma, ki je postavljen pod enakim kotom, kot je bila prva senčna palica.
Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je sedaj pravilno zopet umerjena prvotna stara ura. Sončno uro je obnovil Bojan Frantar.
(Avtor teksta: Bojan Fratnar)
Kapela Vstalega Kristusa v kanalskem župnišču
Kapela se nahaja v kanalskem župnišču (stavba podeželskega dvorca), ki stoji na naslovu Trg svobode 4.
V župnišču je ena izmed sob predelana v kapelo, ki jo krasi mozaik Vstalega Kristusa. Mozaik je delo p. Marka Rupnika in Ekipe Centra Aletti iz Rima.
Na mozaiku je upodobljen Kristus v trenutku, ko se na velikonočno jutro sreča z Marijo Magdaleno. Verniki in obiskovalci so postavljeni na mesto, ki pripada ženi, ki je prva videla Vstalega.
Na mozaiku nas posebej pritegnejo Jezusove rane, ki so rdeče in zlate barve. S simboliko teh dveh barv nam umetnik želi sporočiti, da se vse to, kar je bilo narejeno iz ljubezni, s smrtjo ne izgubi, ampak posveti. Zadnje besede tako nima trpljenje, bolečina in umiranje, ampak daritev in življenje. Kristusove rane nam razodevajo, da Kristusova ljubezen spremeni celo zlo v dobro, greh v luč, kajti rane je zadal greh, zdaj pa jih Kristus pokaže kot izvir luči in poveličanosti.
Kristus stopa v prostor preko prodnikov, ki so vzeti iz struge reke Soče. Ti prodniki lahko predstavljajo težave in stiske slehernika kot tudi trpljenje družin v kanalski dolini, vse to pa postaja dovolj trdna podlaga, da po njej prihaja Kristus sam.
Kapela Vstalega Kristusa je posvečena vsem tistim, ki so iz ljubezni do svojih darovali lastna življenja.
Postavljeno: maj 2010. Arhitekturna zasnova prostora in opreme: Elza Pavšič, arhitekt. Avtor teksta: p. Marko Rupnik, DJ.
Votlina s kipom - "LURD" v Kanalu
Odkar Kanalci pomnijo je obstajala naravna votlina v skali. Do leta 1930 so v njej vsako leto prezimovali cigani z vozovi, kar je prebivalce motilo.
Gospa Ravnikova – za tiste čase iz premožne in spoštovane kanalske družine, je leta 1934 romala v Lurd (Francija) kjer je zaznala neverjetno podobnost lurške votline z votlino v Kanalu. Po vrnitvi z romanja se je povezala s kanalskim župnikom (monsignor Venceslav Bele) in mu predlagala, da bi se votlina uredila, sama pa bi kupila kip Lurške Matere božje. Župnik se je s tem strinjal in leta 1934 so votlino počistili in uredili ter slovesno (s procesijo) prenesli kip vanjo in ga blagoslovili. Votlina je postala sveti kraj. Ostala je nedotaknjena tudi med vojno. Leta 1958 so se vaščani Bodreža odločili, da bodo votlino uredili in polepšali.
Votlino so utrdili z zidom, postavili so ograjo in vrata, priklopili elektriko in sezidali oltar. Od takrat naprej so se v votlini vršile sv. maše. Kasneje je župnik poskrbel tudi za obnovo kipa, ker so ga poškodovali nepridipravi.
Votlina se še vedno redno vzdržuje in krasi. Čez leto jo obišče veliko Kanalcev in ljudi iz okolice Kanala, ki prižigajo sveče in prosijo Marijo milosti, poleti pa jo obišče tudi veliko turistov, ki se v Kanalu ustavijo. (Vir: ustno izročilo)
Neptunov vodnjak
V središču Kanala se nahaja zelo lepo ohranjen Neptunov vodnjak, imenovan po bogu morja in vseh voda iz grške mitologije. Predstavlja eno večjih znamenitosti v Kanalu. Narejen je bil v letu 1815 s pomočjo grofa Coroninija in je po vsej verjetnosti delo padovanskega kiparja M. Chierigina. V preteklosti je služil za zbiranje vode. Ženske so jo sem hodile iskati z lesenimi posodami. Kanalci so vodnjak po domače imenovali Matija. Sprva je vodnjak stal na nasprotni strani ceste. Šele v letu 1937 so ga preselili na mesto, kjer stoji še danes.
Gotska hiša
Gotska hiša se nahaja v neposredni bližini galerije Rika Debenjaka. Zgrajena je v gotskem stilu in izhaja iz 11. stoletja. V zgornjih in spodnjih nadstropjih hiše so prostori namenjeni različnim družabnim srečanjem.
Kanalski grad
Žal je o kanalskem gradu ostala samo zgodovina. O njem nimamo pisnih virov, čeprav je bil prvič omenjen v dokumentu iz leta 1264. Potem ko je zamenjal številne lastnike, je grad v letu 1624 postal last grofov Rabatta – kanalskih gospodov. Po izumrtju le-teh je grad prešel v roke Coroninijev, ki so ga kasneje prodali francoskim vojvodom De Blacas in solastnikom. To se je dogajalo v letu 1830. Novi gospodarji so grad preoblikovali v gospodarsko palačo in ga leta 1903 ponovno prodali Coroninijem. Do začetka prve svetovne vojne je tu živel avstrijski sedmi lovski bataljon, ki je nato moral na fronto. Ko je Italija napovedala vojno Avstriji in se je fronta približala Kanalu, so italijanske granate uničile grad.
Po prvi svetovni vojni je stavbenik Nibrant prenovil grad in ga ponovno spremenil v gospodarsko palačo. Kasneje je Nibrant zašel v stečaj in grad je bil prodan na dražbi. Potem, ko ga je kupil Italijan iz Vidma – Del Valle, je naposled končno prešel v roke ljudstva.
Danes je od gradu ostalo bore malo. Kljub temu se po njem imenuje del mesta v Kanalu – Grad.
Govori se, da je nekoč v gradu prenočil celo sam Napoleon. Tedaj mu je umrl konj, ki so ga zakopali v bližini gradu. Ta predel je zato dobil ime Na Konjevem.
Prav po Napoleonu pa se imenuje kar nekaj mostov v kanalski občini.
Galerija Keramost
Klub keramikov Kanal se ponaša z več kot dvajsetletno aktivno dejavnostjo in v kraju pušča svoj pečat. Galerija KERAMOST se nahaja v neposredni bližini kamnitega mostu čez Sočo, v samem centru Kanala. V galeriji se skozi vse leto postavlja samostojne in skupinske razstave. Obisk možen po predhodnem dogovoru.
(Kontakt: Alenka - 031 584 892, facebook -Klub keramikov Kanal)
Bohinjska železnica
Bohinjska železniška proga (Transalpina) je del 717 km dolge železniške povezave Praga-Jesenice-Gorica-Trst. Zgrajena je bila med leti 1900 in 1906, kot najkrajša povezava Avstro-Ogrske monarhije z Jadranskim morjem (Trst). Na Bohinjski progi je skupaj 28 predorov, najdaljši je bohinjski predor pod Koblo (6327 m), 5 galerij in kar 65 mostov, kar jo uvršča med najatraktivnejše proge v Evropi.
Pred prvo svetovno vojno je vozilo po Bohinjski progi dnevno po 70 vlakovnih kompozicij iz Prage, Münchna in Dunaja. V 1. sv. vojni je bila na večih mestih poškodovana, med drugim je bil porušen (in kasneje obnovljen) tudi Solkanski most čez reko Sočo, ki slovi kot most z največjim kamnitim lokom na svetu - 80 m. Tudi v 2. sv. vojni je bil promet po progi onemogočen, saj so Nemci razstrelili severni portal bohinjskega predora. Po letu 1960 je bila proga posodobljena, parni vlak pa je bil ukinjen leta 1974. Kasneje se je vrnil na Bohinjsko progo, vendar le v turistične namene.
Bohinjska železnica je svojevrsten tehnični spomenik regije, ki si skozi Baško grapo mimo Kanala utira pot proti Gorici. Potnik lahko z vlaka občuduje drzne in domiselne mostove, viadukte in predore.
Odpeljete se lahko na edinstveno vožnjo z muzejskim vlakom. Potnike dočakata stilsko usklajen sprevodnik in zvok harmonike. Žvižg piščalke naznani premik zgodovine. Vlak, ki počasi odsopiha s postaje in krene po več kot 100 let starih tirih, potnike odpelje po marsikomu neznani progi od Jesenic do Nove Gorice.
Muzejski vlak vleče parna lokomotiva ljubljanskega železniškega muzeja. V primeru razglašene požarne nevarnosti pa jo nadomesti motorna lokomotiva.
Sprostitev ob reki Soči
V poletnih dneh je poleg izjemnih možnosti v naravi velika sprostitev in osvežitev prav kopanje v reki Soči. V Kanalu se najde kar nekaj prijetnih kopališč, prav posebna pa je plaža s peskom, ki je za reko velika posebnost. Voda je v poletnih meseci ravno pravšnja za kopanje in osvežitev.
Poleg lenarjenja in sončenja lahko iz plaže občudujete tudi stare stavbe z Gotsko hišo na čelu, ki skupaj z mostom ustvarjajo izjemno sliko majhnega mesteca Kanal. V bližini peščene plaže je urejen tudi prostor za kampiranje, kar vam omogoča preživljanje počitnic ali krajšega oddiha v stiku z naravo, poleg tega pa si lahko ogledate tudi ostale zanimivosti celotne občine.
Foto: Primož Kožuh
Odbojka je razpoznavni znak Kanala, ne le znotraj slovenskih meja, temveč tudi v mednarodnem merilu. Odbojkarji imajo za sabo več kot šest desetletij vzponov in padcev in trdega dela, ki so jih pripeljali do tu, kjer so danes, na vrh. Pohvalijo se lahko s petimi državnimi in osmimi pokalnimi lovorikami. Odbojka je zelo priljubljen šport tudi med mladimi v Kanalu. Osnovno znanje si pridobijo prav v kanalski osnovni šoli, ki je vzgojila že veliko generacij dobrih odbojkarjev. (Več informacij na: www.oksalonit.com)
Morščanski pust
Danes je pustovanje eden izmed najpomembnejših dogodkov v vasi Morsko. Italijani so v času okupacije pred in med 2. svetovno vojno pust prepovedali. Po vojni so prevladovale tradicionalne maškare, kot so pust, pustovka, dohtar, žandar, arlekin ter stara mama in dedec. Od tradicionalnih mask se je ohranil le arlekin. Zadnja leta pust obravnava domače in tuje družbeno politične dogodke. Vaščani maske izdelujejo skupno in ravno tako skupaj nastopajo.
Park Pečno
Park Pečno je prostor preobrazbe gozda v poligon za rekreativne, kulturne in vzgojno izobraževalne dejavnosti v naravi, ki ima edukativne in turistične potenciale. Nahaja se 600 metrov iz središča Kanala ob cesti proti Ligu. Nastaja s čiščenjem zaraščenega gozda s poudarjanjem obstoječih naravnih elementov ter premišljenim dodajanjem novih. Odprt je za vse oblike kreativnosti, ki nadgradijo naravni prostor in jim le ta daje svoj pečat. Zgornji del parka ob verskem obeležju je mesto z razglediščem na Kanal - tu se načrtuje reprezentativna zasaditev vseh vrst šipka, ki rastejo na področju Slovenije, spodnji del ob strugi hudournika pa je prostor za tematske dogodke. V leseni hiški na kolih je galerija Razglednica, pod njo nastaja formaviva. Oba dela sta povezana s sprehajalnimi potmi ter MTB stezo za gorske kolesarje. Park je v zasebni lasti ter je prosto odprt za javnost. Deluje v okviru lokalnega okoljevarstvenega društva O.Z.O.N.
www.facebook.com/parkpecno
Foto: Primož Kožuh