Ročinj - Doblar

ROČINJ

ročinj Nekoč največje naselje v občini ima danes približno 350 prebivalcev. Vas je razdeljena na več delov: na Plac, Zdenc, Seniško, Zasenk, Breg, Pejca, in na Cesto. Zaradi ugodne lege je Ročinjsko polje zelo rodovitno in primerno za gojenje vseh poljskih kultur, sadja in tudi vinske trte. Nekoč je bila zelo razvita živinoreja, ki pa je danes skoraj povsem izginila. Ob strugi Soče je izvir tople vode, zanj je ohranjeno ime Toplice.
Kraj je bil prvič omenjen že leta 1083, ko je goriški grof Henrik podaril samostanu v Rožacu posesti, med katerimi je omenjen tudi Ročinj. Glede izvora imena je več možnosti. Po nekaterih virih naj bi bilo ime predslovanskega izvora, drugi navezujejo ime na ronek - strmina, ali vroče - zaradi toplega vrelca. Ročinjci pa naj bi izhajali iz koroške slovenske veje, ker je bil v preteklosti lažji dostop s Koroške, ker na Soči ni bilo mostov.


KalvarijaCerkev v vasi je posvečena Svetemu Andreju, stara pa je okrog 300 let. Cerkev je bila zelo poškodovana med 1. svetovno vojno, zvonik pa je bil deloma porušen, zato je danes manjši ter drugače zasnovan. Nad vasjo stoji cerkev Svetega Pavla, zgrajena v 13. stoletju. Znana je predvsem po iz marmorja izklesani Kalvariji iz 16. stoletja.



Sv. PavelVas je bila v času Avstrije in Italije v obdobju v letih 1850-1928 občinsko središče. V času Avstro-Ogrske je bilo v vasi zelo razvito kulturno življenje. Delovalo je namreč kar pet društev: Bralno in pevsko društvo, žensko društvo Sv. Cirila in Metoda, kmetijsko in rokodelsko bralno društvo Orel, društvo Sloga, društvo Marijinih hčera. Na vse praznike, tako cerkvene, kot državne, so pripravljali plese, igre, recitacije in petje. Med 1. svetovno vojno so morali ljudje v izgnanstvo v Italijo, povečini v Piemont. Ker je na Soči potekala fronta je bila vas zelo močno poškodovana in veliko ljudi je moralo začeti na novo. Po vojni sta se ponovno ustanovili društvi Sloga ter Narodna čitalnica, ki pa ju je fašistična Italija ukinila, ker naj ne bi delovali v skladu z državnim redom.

V Ročinju so bili rojeni čebelarski strokovnjak Donat Jug (1879-1952), skladatelj Vinko Vodopivec (1887-1952), vodja tolminskega punta Ivan Gradnik (1688-1714), pripadnik TIGR-a Stanislav Kamenšček (1908 - 1978).

V obdobju od leta 1809 do 1819 je tu živel in deloval duhovnik, alpinist, kulturni delavec, pesnik Valentin Stanič (1774-1847). Dal je pobudo za izgradnjo šole na mestu kjer naj bi v preteklosti stal dvorec nekega francoskega grofa. Bil je vsestranski človek. Učil je otroke brati, pisati, veliko pozornost je dal tudi na telesno vzgojo. Kmetom je pomagal pri uvajanju naprednejšega kmetijstva. Učil jih je gnojiti, orati, obrezovati itd.. Pripravljal pa je tudi razna domača zdravila in cepil ljudi proti črnim kozam. Leta 1819 je Stanič zapustil vas, ker ga je goriški nadškof Wallant imenoval za kanonika v Gorici.

Tekst in fotografije: Robert Devetak


Mali arboretum v Ročinju

dArboretum vključuje približno 200 različnih vrst dreves, od sekvoje, jelke, borovcev, ameriške ciprese, tise, cedre, ginka, javorja, bora, sofore, smreke in še bi lahko naštevali. V njej najdemo drevesa, ki jih v naši okolici ne zasledimo oziroma jih niti ne poznamo. Lastnik drevesnice Rudolf Brezavšček iz Ročinja je že od majhnih nog gojil ljubezen do dreves ter narave nasploh. V 80. letih prejšnjega stoletja je uresničil svojo idejo in uredil pravi mali arboretum v Ročinju za svojo hišo, kjer si človek naužije lepote narave ter sprosti. Zelo zanimiva je Rudolfova pripoved, kako je v njem rasla ljubezen do dreves in kako je drevesnica, ki jo lahko danes občudujemo, sploh skozi dolga leta nastajala. Najstarejše drevo v drevesnici je smreka, ki jo je še kot petleten deček prinesel iz očetovega rojstnega kraja Vrše nad Čepovanom. Največ dreves je prinesel iz Volčjega potoka, druga drevesa pa je prinašal z vseh koncev sveta. Med njimi najdete tudi več varietet ginkovcev, ki so nastala pred 250 milijoni let, še pred časom dinozavrov in so še vedno ohranjena. Drevesnica je na ogled na naslovu Ročinj 7 (ob glavni cesti proti Tolminu), po predhodnem dogovoru z g. Rudolfom Brezavščkom na tel. št. 041 848 250.


Dom Valentina Staniča
Večnamenski objekt s kulturno dvorano v Ročinju.
Uradno odprtje je bilo 26. septembra 2010.

domdom








Sončna ura na domu Valentina Staniča v Ročinju

s Sončna ura je delo istega avtorja, ki je naslikal tudi dve sončni uri na Stari kaplaniji v Kobaridu in tri ure na župnijski cerkvi v Cerknem. Vse te ure so nastale v obdobju od leta 1720 do leta 1730. Ura v Ročinju nosi letnico 1726. Leta 2010 je bila ob obnovi doma obnovljena poslikava sončne ure (ZVKD Nova Gorica). Iz astronomskega vidika je prišlo pri obnovi do napake, saj je vrisana črta za dvanajsto uro na nepravilnem mestu, oziroma jo sploh nebi smelo biti.
Sončna ura kaže sončni čas od ene ure popoldan pa do zahoda sonca. Ura, poleg ur, kaže tudi gibanje sonca preko leta. Srednja ravna črta označuje obe enakonočji. Zgornja črta zimski sončev obrat in spodnja črta poletni sončev obrat.
Ker je sončna ura na jugozahodni fasadi, kaže ure z dolžino sence in ne tako kot v Kanalu, s kotom sence. Ta drugačni način je posebnost zgoraj omenjenega avtorja in je tudi posebnost tega soškega dela Slovenije.
Palice je pritrjena na prvotni način in to na svinec. Sončno uro je obnovil Frantar Bojan. (Avtor teksta: Bojan Fratnar)



DOBLAR

Doblar panoramaDoblar je razloženo naselje v Spodnji Soški dolini, ki leži na desnem bregu reke Soče, tik nad izlivom potoka Doblarca. Vas nima pravega središča, saj je v vsakem zaselku le po nekaj hiš: ob jezu hidroelektrarne Doblar ter v dolini Doblarca in njegovega pritoka potoka Lepenke, so Gorenji Doblar, Brnk, Dolina, Jelovec, Julija, Kolarji, Osredek in Strmovnik, na vzpetem svetu visoko nad Sočo pa Gomila. Samotne kmetije na vzpetem svetu so že vse opuščene. Vintgar Doblarca je naravna znamenitost. Kraj se prvič omenja leta 1377.


Poslikana domačija na Doblarju

DomačijaNadstropna kmečka hiša na Doblarju stoji na strmem pobočju nad naseljem. Je izjemna stavba z elementi sredozemskega in alpskega stavbnega tipa. Krita je s položno dvokapno korčno streho s širokim napuščem nad lesenim gankom, ki poteka prek celotne vhodne fasade. Vhoda v vežo in na gank krasita dva polkrožna portala. Vsa kvadratna okna so opremljena s kamnitimi okvirji, na vogalih so vidni šivani robovi. Ob spodnjem portalu je kamnita plošča z napisom: FreskeNo.3 POD IACOPAM IPAVIZ 1792. V nadstropju so freske iz 1798 in s konca 19.stoletja. Slikarije predstavljajo Križanje, sv. Miklavža, božjepotno Marijo in sv. Florjana. Mlajša freska upodablja motiv iz legende o Antonu Padovanskem. V notranjščini sta ohranjeni simetrično tlorisna črna kuhinja z ognjiščem.


Soteska Doblarec

Doblarec (Perilo) je najmočnejši desni pritok Soče v njenem srednjem toku. Hitro poglabljanje Soče v kvartarju mu je zniževalo erozijsko bazo, zato je izdolbel sotesko, v kateri je nekaj slikovitih slapov. Slapovi so tudi na pritokih. Za sotočjem z Lepenko je Doblarec vrezal globoko, ozko sotesko v apnencu. Pod mostom h Kolarju se soteska zoži v korita, globoka 25-30 m.
Soteska, korita in slapovi so vidni s ceste, ki je speljana ob potoku, dostop do potoka oz. korit pa je mestoma nevaren.
Soteska Doblarca je zabeležena pri Zavodu naravne in kulturne dediščine v Novi Gorici.
soteska Doblarec slapsoteska doblarca 2soteska doblarca 3soteska doblarca 5




























Kovačev mlin

Kovačev mlin doblarV dolini, ki je nagnjena proti naselju Doblar so ob potoku Lepenke (pritok potoka Doblarca) vidni ostanki Kovačevega mlina, ki je služil prebivalcem Pušnega, Srednjega, Kuščarjev, Vogrinkov, Rut, Osredka in kmetom ostalih kmetij.





Športno rekreativno društvo Doblar
www.srd-doblar.si