Znamenite osebnosti

Marij Kogoj (1892 - 1956)

spomenik Marij KogojSlovenski skladatelj Marij Kogoj je bil v otroških letih glasbeni samouk. Komponirati je začel že leta 1910, še preden je prejel formalno glasbeno izobrazbo. Med leti 1914 in 1917 je na Dunaju študiral kompozicijo. V Ljubljani je deloval kot uspešen glasbeni kritik in korepetitor v operi, vendar njegovo glavno področje dela je bilo še vedno komponiranje.

Kogojeva dela uvrščamo med glasbeni ekspresionizem. Najbolj se je uveljavil na dveh področjih in sicer na eni strani stoji opera »Črne maske«, katera predstavlja vrhunec njegovega ustvarjanja. Na drugi strani pa se pojavljajo njegovi samospevi, zbori in otroške pesmi.

V razvoju slovenske glasbe danes stoji kot prvi ekspresionist. V spomin skladatelju je vsako leto prirejen mednarodni glasbeni festival Kogojevi dnevi.

Doprsni kip Marija Kogoja, delo kiparja Borisa Kalina, stoji pred občinsko stavbo.







 


Valentin Stanič (Bodrež pri Kanalu 12.2.1774 – Gorica 29.4.1847)

DSC_0710»V osebnosti Valentina Staniča so bile harmonično združene dejavnosti pesnika, pisatelja, prevajalca, učitelja in vzgojitelja, prosvetnega in socialnega delavca, duhovnika, zdravnika, tiskarnarja in razširjevalca slovenske knjige, umnega kmetovalca in rokodelca, prosvetljenca, fizika in zemljepisca, veleturista in planinskega pisatelja, človekoljuba, ljubitelja živali in cvetja«. (Evgen Lovšin).Bodrež  (4 of 30)

Duhovnik, prosvetitelj, humanist in predhodnik alpinizma v Evropi, v Bodrežu pri Kanalu rojeni Valentin Stanič, se je šolal v Trbižu in Celovcu (1798-1792) ter v Salzburgu od 1792 do 1802. Leta 1802 je postal duhovnik. Nekaj mesecev je kaplanoval v Nonbergu pri Salzburgu. V jeseni 1802 se je vrnil na Goriško in nastopil službo kaplana na Banjšicah. Od leta 1809 do 1819 je bil vikar v Ročinju, nato pa do svoje smrti 1847 stolni kanonik v Gorici. Od leta 1828 je bil tudi višji šolski nadzornik.

V  svojem študentskem obdobju v Salzburgu je začel zahajati v gore, kamor so ga verjetno zvabili znanstveni nagibi, vendar so v njegovem gorniškem delovanju vedno bolj prevladovala alpinistična nagnjenja. Veliko pozornosti je posvečal botaniki, geologiji, zemljemerstvu in preučevanju klimatskih razmer. Leta 1800 je bil s prvopristopniki na Velikem Kleku/Grossglocknerju (3798m) in kot prvi človek se je povzpel na najvišji vrh častitljivega Watzmanna (2713m) in na Visoki Goll (2552m). Trem najbolj slovečim vrhovom v Vzhodnih Alpah – poleg Watzmanna in Grossglocknerja še Triglava – je prvi izmeril višino.

Z razgledne Banjške planote so ga še vedno privabljale gore. Povzpel se je na Krn, Mangart, Prestreljenik in leta 1808 na Triglav. Pozneje, med službovanjem v Gorici, je obiskal Monte Cavallo, Pramaggiore in Clapsavon v Karnijskih Alpah. Občudoval jih je kar z Banjšic, Svete Gore in Sabotina. Poleg dušnopastirskega delovanja je učil otroke brati in pisati, bil je pevovodja in kmetovalec, tesar in kovač. V Ročinju je zgradil šolsko poslopje, v Kanalu zasilen most čez Sočo in pisal vladi ter cesarju za izgradnjo kamnitega. Tako je v hudih časih lakote priskrbel ljudem delo in zaslužek. Pisal in prevajal je pesmi in nekatere sam natisnil z lastno tiskarsko napravo. Med prvimi v Avstriji je cepil proti črnim kozam.

Po prejemu letnega poročila Munchenskega društva proti mučenju živali za leto 1843 se je takoj včlanil in 1846 leta ustanovil prvo tovrstno društvo v Avstro-Ogrski monarhiji. Društvo je imelo več kot tisoč članov, nekaj celo na Štajerskem, v Dalmaciji in v Italiji. Kot višji šolski nadzornik je poskrbel, da so nastale nove šole, da je število otrok, ki so obiskovali šolo, odločno poraslo. Leta 1844 je z ustanovami, katerim je namenil precejšen del svojega premoženja, omogočil šolanje bratovim potomcem in revnejšim šolarjem Kanala, Ročinja in Banjšic.Ko je leta 1836 dobil v roke Czechovo knjigo o poučevanju gluhonemih, ni miroval, dokler ni v Gorici 1840 ustanovil gluhonemnice. Prav pri delu v tem zavodu – bil je že triinsedemdeset let star – se je poškodoval in nekaj dni kasneje umrl.

Nemška planinska zveza Alpenverein oziroma njena sekcija iz Munchna že od leta 1999 podeljuje Staničevo nagrado, namenjeno osebi, ki si je pridobila izredne zasluge z nesebičnimi dejanji v prid človeku in naravi na  Bavarskem. Kanalskim planincem so sedaj zaupali bienalno izbiro nagrajenca/ke. V spomin na Staničevo prvopristopništvo na najvišji Srednji vrh Watzmanna pred več kot dvemi stoletji je prof. dr. med. H.-V. Ulmer iz Mainza leta 2005 organiziral 2. simpozij višinske fiziologije in prakse na Watzmannu.
Kip posvečen Valentinu Staniču stoji v središču Kanala in je delo kiparja Janeza Pirnata.

 

 

 

Riko Debenjak (1908 - 1987)

Slovenski akademski slikar Riko Debenjak je leta 1937 v Beogradu končal Umetniško šolo in nato še višji akademski

Riko Debenjaktečaj slikarstva.

Med samimi potovanji po Evropi se je izpopolnjeval v ilustraciji, kasneje pa tudi v grafiki.Sodeloval je na vseh pomembnejših razstavah doma in sosednjih državah, nato pa tudi v tujini.

Prejel je zelo veliko nagrad, najpomembnejše so bile:

  • Levstikova nagrada za ilustracije (1984)

  • 1. Bienale v Tokiu (1957)

  • 2. Mednarodna grafična razstava v Ljubljani (1957)

  • 2. Bienale v Aleksandriji (1958)

  • 5. Bienale v Sao Paulu (1959)

  • Prešernova nagrada za grafiko (1960)

V obnovljenem stolpu, ki stoji na trgu Kontrada v Kanalu se nahaja Galerija Rika Debenjaka.

Februarja 2008 so v Kanalu proslavili 100. obletnico rojstva Rika Debenjaka z otvoritvijo njegovega doprsnega kipa pred vhodom v galerijo. Kip je delo akademskega kiparja Mirsada Begića. Slavnostni govornik na otvoritvi je bil takratni minister za kulturo dr. Vasko Simoniti.

 

 


Pavel Medvešček (1933 - 2020)

 Pavel Medvešček portretPavel Medvešček - Klančar je bil rojen v Anhovem. Po končani osnovni šoli in nato nižji gimnaziji v Šempetru pri Gorici se je leta 1949 vpisal na Šolo za umetno obrt na oddelek za uporabno grafiko v Ljubljani, kjer je leta 1955 diplomiral.

Delal je kot pedagog, kot strokovni učitelj risanja na primorskih osnovnih šolah, bil je tudi odličen pripovedovalec. V teh letih je obiskoval tudi Pedagoško akademijo v Ljubljani. Kasneje se je kot konzervator za ljudsko dediščino zaposlil na Zavodu za spomeniško varstvo Gorica, od leta 1967 dalje pa deloval kot svobodni umetnik in se aktivno ukvarjal tudi z grafiko in slikarstvom ter ilustriranjem.

Kot etnolog, publicist, poznavalec in zapisovalec ljudske dediščine je objavil številne članke in monografske publikacije. Objavil je tudi pet knjig: zbirko pravljic Na rdečem oblaku vinograd rase (1990), knjigo o čarnih in svetih znamenjih na Primorskem – Skrivnost in svetost kamna (1992), Obrusnice (1998), Let v lunino senco (2006), po kateri je RTV Slovenija posnela dva dokumentarna filma: Med hribi kačjih glav (2004) in Jelenk – sveta gora starovercev (2008). Napisal je tudi knjigi Staroverstvo in staroverci: katalog etnološke zbirke Pavla Medveščka (Medvešček, Skrt 2014) ter Iz nevidne strani neba (2015). Napisal je tudi številne kratke spise in črtice.

Njegov raziskovalni duh je desetletja poganjala celotna dolina Soče ter okoliško hribovje, da je iz ljudi črpal silno znanje o življenju naših prednikov, zapisal in ohranil marsikatere njihove pripovedi, ki so bile včasih skromne, drugič bogatejše, a vselej zavite v tančico skrivnosti. Pred petimi leti je te skrivnosti podrobneje opisal v čudovitem domoznanskem delu Iz nevidne strani neba. Tedaj je pri Goriškem muzeju nastala tudi posebna razstava, ki je doživela veliko pozornosti. 

Za svoje ustvarjanje je prejel več nagrad. Bil je Štrekljev nagrajenec, že konec osemdesetih je postal Bevkov nagrajenec za svoje življenjsko delo, nagrado mu je podelila skupščina Mestne občine Nova Gorica. Leta 2019 pa ga je Mestna občina Nova Gorica počastila tudi z nazivom Častni občan. To čast pa so mu izkazali tudi v rojstnem kraju, saj je bil že od leta 2002 Častni občan Občine Kanal ob Soči.

 

 


 Ivan Čargo (1898 - 1958)

Ivan Čargo - SpomenikIvan Čargo, slikar, risar, ilustrator in scenograf se je rodil na Primorskem. Po končanem študiju v Rimu in Firencah je z Venom Pilonom leta 1924 predstavil svoja prva dela na 1. goriški umetnostni razstavi.


Njegovo glavno področje dela je bilo ustvarjanje grafik. Med njegova zelo znana dela štejemo portrete njegovih prijateljev skladateljev, umetnikov, pisateljev, arhitektov, igralcev. V vrhuncu njegovega delovanja so nastajale številne karikature sodobnikov iz umetniškega okolja.

Ob pojavu brezposelnosti je njegovo slikarsko sposobnost usmeril v prikazovanje ponižanih in zatiranih poklicev, in sicer delavcev, kmetov, rudarjev, kovačev, splavarjev.








 

 

Marjan Gabrijelčič (1940 - 1998)

Marijan Gabrijelčič

 

 

 

Marjan Gabriječič se je rodil 18. 01. 1940 v Gorenjem Polju. Bil je skladatelj in pedagog. Končal je študij kompozicije na Akademiji za glasbo leta 1966, specialko podiplomski študij iz kompozicije prav tam, pri prof. Lucijanu Mariji Škerjancu leta 1969.

Prvi kompozicijski uspehi so tesno povezani s Kosovelovo poezijo in rodno Primorsko: Jesen, V somrak zvoni, Vetri v polju, Riba Faronika, Vse je tiho, Marija je rožice brala, Spomin, Pevcu, Koncert za violo in orkester. Maša za mešani zbor, orgle in zvonove je bila prvič napisana in izvedena na 16. Kogojevih dnevih leta 1995 v Kanalu. 
Božična maša napisana v poklon Janezu Pavlu II. je bila prvič javno izvedena na kocertu 29. Kogojevih dnevov z orkestrom, zborom in solisti SNG Opere iz Ljubljane. Umrl je 21. 06. 1998.

 

 

 

Štefan Mauri (1931 - 2014)

Štefan Mauri g

 

 

 

Štefan Mauri se je rodil leta 1931 v Avčah pri Kanalu. Po končani tehnični srednji šoli v Ljubljani je leta 1955 končal še prvo stopnjo strojne fakultete na Reki. Iz kompozicije je diplomiral v razredu prof. L. M. Škerjanca leta 1967. Njegova življenjska pot je bila potem prepletena z delovanjem učitelja strokovnih tehničnih predmetov v Ljubljani in Novi Gorici in z aktivnim, angažiranim glasbenim delom. Kot zborovodja, vodil je tudi Komorni zbor v Novi Gorici, je dosegel nekaj lepih priznanj. Kot skladatelj pa je avtor številnih zborovskih, vokalno - instrumentalnih in komornih del. Aktivno je sodeloval pri mednarodnem festivalu sodobne glasbe Kogojevi dnevi in je bil prejemnik številnih nagrad in priznanj. V letu 2010 je za svoje delo prejel tudi naziv častnega občana občine Kanal ob Soči. 30. decembra 2014, nas je v 83. letu starosti zapustil. Pokopan je na domačem pokopališču v Avčah.

 

 

 

 

 

Josip Kocijančič (1849 - 1878)Spominska plošča - Josip Kocijančič (4 of 4)

Josip Kocjančič, narodni buditelj, pevovodja, skladatelj in publicist. Rodil se je 16. marca 1849 v Kanalu. Ko je bil še zelo mlad fant, šestošolec, je 1867 v rojstnem kraju v katerem so do tedaj prevladovali italijanski vplivi, ustanovil čitalnico v torjonu pri gostišču Križnič. Čitalnica je igrala veliko vlogo pri ohranitvi slovenskega jezika, saj so v okviru čitalnice delovali: pevski zbori, dramski in recitacijski krožek.

Bil je glasbeni samouk in kot tretješolec že sam vodil dijaški zbor, s katerim je najodmevnejši uspeh dosegel na veliki »besedi« v Gorici. V letih 1869 - 1873, ko je na Dunaju študiral pravo je vodil pevski zbor Slovenija. Študiju se je posvetil še v letih 1875 - 1876 v Gradcu, kjer je vodil petje Slovenskega pevskega društva. V Kanalu je ustanovil odličen pevski zbor - kvartet in v njem sodeloval s sijajnim baritonom.


Pomembne zborovske zasluge si je pridobil tudi s pobudo za ustanovitev Slavca - »pevskega zbora za celo Goriško«, ki je prinesel kvalitetno prelomnico v pevskem razvoju Primorske. Izdal je dve zbirki slovenskih ljudskih pesmi za moški zbor. Njegove izvirne skladbe pa so izšle šele po njegovi smrti v zbirki »Čuti v napevih« (Ljubljana 1881, osem moških zborov). Umrl je v Kanalu za takrat neozdravljivo boleznijo (jetiko) 10. aprila 1878 leta.

 




 

Maks Fabiani (1865 - 1962)

maks fabiani

Maks Fabiani, znan slovenski arhitekt, profesor in urbanist, je bil rojen 29. aprila 1865 v Kobdilju. Arhitekturo je študiral na Dunaju, kjer je diplomiral leta 1892. Na tehnični visoki šoli je leta 1902 kot prvi arhitekt dosegel doktorat in istega leta tudi pridobil naziv izrednega profesorja. 1904 – 1907 je zasedel vlogo predsednika avstrijske Zbornice inženirjev in arhitektov. Na Dunaju je zasnoval več pomembnih objektov, prav tako v Ljubljani; Slovenski (Miklošičev) trg, stavbo Mladike, Hribarjevo hišo, podstavek Prešernovega spomenika. Na Primorskem je izdelal projekt za Trgovski dom v Gorici, hišo Bartoli v Trstu, palačo Stabile in Narodni dom, na Goriškem pa je zasnoval več sakralnih objektov. 

Fabianijevo delo na območju občine Kanal ob Soči je bilo vpeto v obnovo naselij po prvi svetovni vojni. V Kanalu je poskrbel za urbanistično preureditev glavnega trga in gradnjo nove občinske stavbe. Prenovil je tudi gostišče Križnič, Bavdaževo hišo, šolo ter cerkev. V Desklah je trg pred cerkvijo sv. Jurija prav tako  urbanistično zasnoval, trg pred cerkvijo sv. Andreja v Ročinju je znatno razširil. Z gradnjo novih obvoznih povezovalnih cest je prometno razbremenil središča vasi Ložice in Kal nad Kanalom. Maks Fabiani je umrl leta 1962 v Gorici v 98. letu starosti, njegovi posmrtni ostanki ležijo v družinski grobnici v Kobdilju. 

 

 

 

 

Anton Nanut (1932 - 2017)


_AD_1647

Anton Nanut je študiral na ljubljanski Akademiji za glasbo. Kariero je začel kot stalni dirigent dubrovniškega mestnega orkestra, nadaljeval pa kot vodilni dirigent orkestra Slovenske filharmonije in vodja dirigentskega oddelka na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Filharmonike je popeljal v Italijo, Avstrijo, Belgijo, Nemčijo, Poljsko, Sovjetsko zvezo in ZDA. V obdobju med 1981 in 1998 je bil šef dirigent Simfonikov RTV Slovenija, s katerimi je posnel več kot 30 zgoščenk ter gostoval v znameniti dvorani Carnegie Hall v New Yorku, Ciudad de Mexicu in številnih evropskih državah. Dirigiral je orkestrom, kot so Dresden Staatkappelle, Simfonični orkester radia Berlin, Filharmonični orkester Ciudad de Mexico in mnogim drugim. Za umetniške dosežke je prejel številne nagrade, med njimi tudi medaljo Carnegie Hall, medaljo Smetana ter medaljo milanskega koncertnega združenja.


V Kanalu je ustanovil in vrsto let vodil mednarodni festival sodobne glasbe Kogojevi dnevi, najbolj prepoznaven glasbeni festival sodobne glasbe pri nas. 8. februarja 2011 je v Cankarjevem domu v Ljubljani prejel Prešernovo nagrado, najvišjo nagrado Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti.

 

 

 

 

 

 

Vinko Vodopivec (1878 - 1952)

DSC_0071

Vinko Vodopivec se je rodil 16. januarja1878 v Ročinju. Bil je rimskokatoliški duhovnik, glasbenik in skladatelj. Po osnovni  šoli v Podgori je v Gorici obiskoval gimnazijo in kasneje študiral teologijo. Kaplan je bil v Kamnjah pri Vipavi in v Črničah pri Ajdovščini, nato še vikar in od 1936 do smrti župnik v Kromberku.

Zgodnje zanimanje za glasbo mu je spodbudilo predvsem družinsko okolje, a je ostal v glavnem samouk, le deloma je študiral pri skladatelju Danilu Fajglju. Posvečal se je predvsem cerkveni glasbi. Njegove skladbe so še vedno sestavni del programa primorskih cerkvenih in posvetnih pevskih zborov. Uglasbil je tudi številne spevoigre (Kovačev študent, Srce in denar, Pevčeva pesmarica, Snubači in Povodni mož). Instrumentalne skladbe je pisal tudi za godbo na pihala in za tamburaške orkestre.

Umrl je leta 1952 v Vipavi. Ob 90-letnici njegovega rojstva so člani akademskega pevskega zbora Vinko Vodopivec in krajani Ročinja na njegovo rojstno hišo postavili spominsko ploščo. Na njej je zapisano: "Iz živih vrelcev tople domačije zajemal mojster je slovenske melodije." (Vir: Slovenski biografski leksikon, leto 2013)

 

 

Stanislav Anton Kamenšček (1908 - 1978)

IMG_0659

 

Stanislav Anton se je rodil leta 1908 v vasi Ročinj. Bil je pripadnik organizacije TIGR in borec za osvoboditev slovenske Primorske. Septembra leta 2008 so mu v hvaležen spomin postavili spominsko ploščo na rojstno hišo. Pobudniki so bili Slovenska skupnost Gorica in krožek Anton Gregorčič.

 

 

 

 

 

Ivan Gradnik Miklavčič (1680 - 1714)

IMG_0655

 

 

 

 

Ivan Gradnik - Miklavčič je bil vojaški voditelj velikega tolminskega punta 1713. Aprila leta 2008 so mu postavili obeležje pri pokopališču v Ročinju. Obsojen in usmrčen je bil na Travniku v Gorici leta 1714. Njegov duh se je vklesal v srca ljudi in njegova žrtev v naš spomin.

 

 

 

 

 

 

Bratje Leban          

Anton_Leban

 

 

 

Anton Leban, učitelj in pedagoški pisatelj, je bil rojen v Kanalu 30. novembra 1849. Na goriškem učiteljišču se je izobrazil za učitelja in kasneje poučeval na šolah v Medani, Mozirju, Ribnici na Pohorju, Sežani in Komnu. Pod psevdonimom Mozirski je s številnimi objavami sodeloval pri raznih revijah in časopisih (Edinost, Soča, Slovenski narod). Objavil je več mladinskih črtic (Povračilo (1875), Knjigotiskarstvo, Čižek, Slavec (1877)) in strokovnih pedagoških člankov (Vpliv naravoslovja na omiko in blagostanje narodov (1875); Telovadba; O kazalnem pouku (1876); Učitelj – odgojitelj; Kako bi se dalo ljudstvo za šolo pridobiti, Nekaj statistike o ljudskem šolstvu v Avstriji). Bil je zastopnik učiteljstva v sežanskem okrajnem šolskem svetu in od leta 1881 prvi predsednik učiteljskega društva za sežansko-komenski okraj. Za svoje delo je bil odlikovan z zaslužnim križcem s krono in z zaslužno svetinjo za 40-letno službovanje. Umrl je 12. marca 1925 v Stični na Dolenjskem.  

 

           

 

Avgust_Armin_Leban

 

 

 

Avgust Armin Leban, glasbenik, je bil rojen v Kanalu 5. septembra 1847. Na goriškem učiteljišču se je tako kot brat Anton izobrazil za učitelja in služboval v Sovodnjah ob Soči, Ajdovščini in Gorici. Na področju izobraževanja se je uveljavil tudi kot pisec pedagoških člankov (Kako naj se otrok podučuje v svojem materinem jeziku (1873); Pismene vaje; Deček in deklica; Važnost deške in dekliške dobe za odgojo). Skladal je cerkvene in predvsem posvetne pesmi. Sam je izdal le nekaj skladb v časopisu Učiteljski tovariš in Vrtec (1876, št. 2–4, priloge). Umrl je 30. maja 1879 v Gorici. Posmrtno je njegove skladbe izdal brat Janko (Pet cerkvenih pesmi za moški zbor (1880); Glasi s Primorja, (1881); Skladbe Avgusta Armnina Lebana (1883–1891); Venec ipavskih narodnih pesnij (1883), Pobožni vzdihi (1885)). Avgust Leban je aktivno sodeloval z Josipom Kocijančičem v goriškem pevskem zboru Slavec in v kanalski čitalnici. Slednja je na program bésed večkrat uvrstila Lebanove pesmi (na primer Slovenska deklica).

 

 

 

 

Janko_Leban

 

 

Janko Leban, učitelj, pisatelj, pesnik in glasbenik, je bil rojen 21. aprila 1855 v Kanalu. Že od otroštva se je šolal v Gorici, učiteljišče pa uspešno zaključil v Kopru. Kot učitelj je služboval v več krajih Goriške in Kranjske. Njegov prvenec Tolba ptice je leta 1870 objavila Jadranska zarja. Kot tretješolec je naslednje leto v Gorici izdal zbirko Pesni in povesti za poskušnjo. Knjižica takrat 16-letnega dečka je zbudila precej pozornosti, politik in narodni buditelj dr. Karel Lavrič ga je pohvalil in mu plačal stroške tiska. Pesmi, črtice in poučne članke je Leban objavljal v Zori, Edinosti, Koledarju Mohorjeve Družbe, Slovenskemu narodu in Učiteljskemu tovarišu. V kasnejših letih je izdal več pesniških zbirk. Poleg tega se je uveljavil kot pisec pedagoških člankov in razprav (npr. Zakaj naj se muzika po pripravnicah skrbno goji? 1873); Materin jezik v slovenski ljudski šoli, Človek v pogledu na njegovo telo in dušo,1886) in vrsto biografij (o bratu Avgustu Lebanu, Hrabroslavu Volariču, Josipu Kocjančiču, Jakobu Petelinu Gallusu, Andreju baronu Čehovinu). Tako kot brata je tudi sam aktivno sodeloval v čitalnici in ji ob 35. obletnici delovanja leta 1902 posvetil pesem (Svojim rojakom). Umrl je 18. februarja 1932.   

 

 

 

 

Vojeslav Mole

Vojeslav_Mole

 

 

 

Slovenski umetnostni zgodovinar, arheolog, konservator, profesor in pesnik, je bil rojen 14. decembra 1886 v Kanalu. Študiral  je umetnostno zgodovino in arheologijo na univerzah na Dunaju, v Krakovu, v Rimu, ter leta 1912 doktoriral na Dunaju. Delal je kot profesor na univerzah v Ljubljani in Krakovu. Izdal je dve pesniški zbirki: »Ko so cvele rože« 1910 in »Tristia ex Siberia« 1920. Objavljal je tudi pod psevdonimom Spitignjev. Pisal je tudi kritike, ter slovenstvene in umetnostne eseje. Mole je s svojimi kritičnim in esejističnim delom povezoval Poljake in Slovence. Leta 1966 se je preselil v Združene države Amerike, kjer je 5. decembra 1973 v zvezni državi Oregon tudi umrl.

 

 

 

 

 

Ludvik Zorzut

Ludvik_Zorzut

Pesnik, kulturni delavec, planinec ter planinski publicist, rojen 24. avgusta 1892 v Medani. Pisati je začel kot dijak, bil je zavzet planinec, turistični delavec, vodil je pevski zbor v Medani. Bil je predvsem zelo dejaven publicist in pesnik, deloval je kulturno in narodnostno, objavljal članke in zapise različnih vrst: potopisne, folklorne in planinske. Sodeloval pri skoraj vseh primorskih revijah, časopisih, zbornikih in koledarjih, prav tako pri mariborskih časopisih, trajno pa pri Planinskem vestniku ter Koledarju Goriške Mohorjeve družbe in Koledarju Mohorjeve družbe. Kot pesnik ni izdal nobene zbirke, vendar je leta 1974 Mohorjeva družba izdala zbirko njegovih pesmi pod imenom »Ptička briegarca«. Poleg rodnih Brd so krajine Zorzutovega pisanja še Vipavska dolina, Beneška Slovenija, del Posočja, Cerkljansko in Pohorje. Njegova poezija je narodopisna ter pisana v narečju. Aprila leta 1949 je moral zapustiti Gorico in Italijo, saj mu oblasti niso priznale italijanskega državljanstva. Preselil se je v Kanal ob Soči in tam živel do smrti, 27. aprila 1977.

 

 

 

 

Ludvik Zorzut (Kanal ob Soči)

Dedov tvojih davno izročilo

se v rodove slavne je prelilo,

v rasti, v cvetju, v slavi, v moči:

veliki Kanal ob Soči.