Bohinjska proga

Bohinjska železnica je svojevrsten tehnični spomenik regije, ki si skozi Baško grapo mimo Kanala utira pot proti Novi Gorici. 

Bohinjska železniška proga (Transalpina) je del 717 kilometrov dolge železniške povezave Praga–Jesenice–Gorica–Trst. Zgrajena je bila med letoma 1900 in 1906, kot najkrajša povezava avstro‑ogrske monarhije z Jadranskim morjem (Trst). Na Bohinjski progi je skupaj 28 predorov, najdaljši je bohinjski predor pod Koblo (6327 m), pet galerij in kar 65 mostov, kar jo uvršča med najatraktivnejše proge v Evropi.

Transalpina-31

Pred prvo svetovno vojno je vozilo po Bohinjski progi dnevno po 70 vlakovnih kompozicij iz Prage, Münchna in Dunaja. V prvi sv. vojni je bila na več mestih poškodovana, med drugim je bil porušen (in kasneje obnovljen) tudi Solkanski most čez reko Sočo, ki slovi kot most z največjim kamnitim lokom na svetu – velik je kar 80 metrov. Tudi v drugi sv. vojni je bil promet po progi onemogočen, saj so Nemci razstrelili severni portal bohinjskega predora. Po letu 1960 je bila proga posodobljena, parni vlak pa je bil ukinjen leta 1974. Bohinjska železnica je svojevrsten tehnični spomenik regije, ki si skozi Baško grapo mimo Kanala utira pot proti Novi Gorici.

Muzejski vlak in solkanski most (56 of 66)           

Na trasi skozi občino Kanal ob Soči poteka od predora Most na Soči do nekdanje postaje Šmaver in gre mimo železniških postaj Avče, Kanal, Anhovo in Plave. V prvem delu proge od predora Most na Soči do postaje Avče so štirje viadukti in šest predorov, med njimi tudi predor Log, ki je sedmi najdaljši na celotni trasi. Postaja Avče je v preteklosti imela štiri tire, danes pa je zgolj postajališče. Kmalu za postajo pa je eden lepših viaduktov na celotni trasi – Mrtvaški viadukt.

Viadukt v Avčah ali Mrtvaški viadukt je dolg 163 metrov, ima sedem lokov, s temelji stebrov pa se komaj dotika struge reke Soče, ki naredi tu oster ovinek. Pod njegovim prvim lokom je speljana cesta, ki vodi od Ročinja preko Soče do vasi Avče. Viadukt v Avčah je dobil ime Mrtvaški viadukt po potoku, v katerega so prebivalci bližnjega zaselka Škodniki metali pepel oblačil umrlih sovaščanov.  

Od tu dalje, proti postaji Kanal, je na poti daljša galerija ter 17 prepustov, mostov in viaduktov, pot pa nas vodi mimo akumulacijskega jezera Ajba. Z mostom v Ajbi železniška proga prvič preči strugo reke Soče. Prvotni most je bil kamnit. Njegov osrednji del s tremi 40-metrskimi loki je slonel na dveh kamnitih stebrih, ki sta imela temelje v reki Soči, in tretjem, ki je stal na desnem bregu reke. Na tem delu se je most začel s še eno, 30 metrov dolgo, arkado, na levem bregu pa se je zaključil z dvema šestmetrskima lokoma. Ob vstopu in izstopu z mostu sta stali kamniti trdnjavi, namenjeni varovanju tega lepega in strateško pomembnega objekta. Čeprav nekdanji viadukt v Ajbi ni nikoli žel toliko slave kot bližnji Solkanski most, je bil v tistem času prav tako edinstven gradbeni dosežek. Bil je namreč najdaljši železniški most preko vodne ovire na avstro-ogrskih železnicah, z 252,50 metra dolžine pa je bil tudi tretji najdaljši kamniti železniški most na svetu. Kljub obrambi je bil most kar dvakrat poškodovan. V prvi svetovni vojni, leta 1915, so Avstrijci porušili drugi večji obok in tako poskušali preprečiti prodiranje italijanske vojske. Po vojni je bil s pomočjo zasilne železne konstrukcije železniški promet preko mostu ponovno omogočen, leta 1925 pa so ga Italijani dokončno obnovili in mu povrnili prvotno obliko. Večkratna obstreljevanja v drugi svetovni vojni pa so bila za most usodna. Leta 1944 so angleška letala ponovno porušila drugi obnovljeni lok, obstreljevanja pa so se nadaljevala in konec vojne je nekdaj mogočni in občudovanja vredni kamniti lepotec dočakal popolnoma porušen. Na ohranjenih stebrih so takoj po vojni Angleži zgradili železno Roth‑Waagnerjevo konstrukcijo, ki je omogočala zasilni železniški promet. Ob starem mostu pa je leta 1950 začel rasti nov betonski most s šestimi 25-metrskimi loki, dokončan in slovesno odprt za promet pa je bil novembra 1954.

Transalpina-31

 

Pred prihodom na postajo Kanal prečkamo še viadukt in predor Kanal. Železniška postaja Kanal je dolga 366,80 metra in je bila zaradi pomembne prometne in turistične vloge grajena bolj razkošno kot druge v dolini Soče. Tu in na postaji Sv. Lucija se je namreč ustavljal brzovlak, namenjen hitrim prevozom potnikov z Dunaja proti Gorici in Trstu ter nazaj. Postaja je bila v času prve svetovne vojne močno poškodovana, osrednja stavba pa je utrpela le manjšo škodo, zato so jo kmalu v celoti obnovili. Njena podoba je danes skoraj povsem enaka kot ob dograditvi. Čeprav je bila večina prebivalcev Kanala na začetku 20. stoletja Slovencev, je postaja ob dograditvi nosila poleg slovenskega tudi italijansko ime. V času med obema vojnama je bila preimenovana v Canale d' Isonzo, po letu 1947 pa je ponovno dobila slovensko ime. Danes je na železniški postaji urejena Muzejska zbirka 1914–1917 lastnika Zorana Šuligoja.

IMG_20210330_140155_edit_231006230362145       IMG_20210402_113133

Iz Kanala se pot nadaljuje proti železniški postaji Anhovo, kjer so zaradi potreb industrije zgradili večje število industrijskih tirov. Od tu proti postajališču Plave je na poti 14 prepustov in en most. Med železniško postajo Plave in nekdanjo železniško postajo Šmaver sta dva večja predora (Plave in Vrhulj), dve večji galeriji, številni mostovi in viadukt. Postaja Šmaver, ki je bila zgrajena zgolj z namenom območja križanja vlakov, nikoli ni zares služila kot potniška postaja, saj tu v bližini ni nobenega kraja. Pri Šmavru Bohinjska železnica zapusti občino Kanal ob Soči in gre preko znamenitega Solkanskega mostu proti Novi Gorici.

V turistične namene se lahko danes po Bohinjski progi peljemo z muzejskim vlakom, ki vozi od maja do novembra. Potnike na vlaku dočakata stilsko usklajen sprevodnik in zvok harmonike. Muzejski vlak vleče parna lokomotiva ljubljanskega železniškega muzeja, v primeru razglašene požarne nevarnosti pa jo nadomesti motorna lokomotiva.

 

VIRA:

– Kofol, K., Bohinjska proga, Tolminski muzej, http://www.tol-muzej.si/bohinjska-proga/si/, 2020.

– Petronio. P., Transalpina - bohinjska proga, Slovenske železnice, 2000.

 

Foto: Damijan Simčič, Lucija Kavčič 

DSC_2853

    IMG_4988    

                                                                         DSC_2884 

Transalpina-11