Mlini na reki Idriji

DSCI0080Reka Idrija se nahaja na Kanalskem Kolovratu. Njena dolžina je 25 kilometrov in loči Slovenijo od Italije. Na tej reki so se v preteklosti nahajali številni mlini, ki so predstavljali DSCI0022za tamkajšnje mlinarje vir zaslužka in so vplivali tako na gospodarstvo Kanalskega Kolovrata, kot tudi na njegove prebivalce in na sam vodni režim. Na žalost te arhitekturne posebnosti danes ne obstajajo več, saj jih je nadomestila sodobna tehnologija, njihovo življenjsko pot pa je močno zavrla tudi sama meja, ki je leta 1947 fizično ločila Slovenijo od Italije prav na reki Idriji. Takratni politični režim je bil zelo strog in ljudje so bili prisiljeni opustiti to dejavnost. Številni ljudje so zapustili svojo zemljo in odšli tja, kjer naj bi bilo njihovo življenje boljše.

Danes le težko določimo točen čas nastanka teh mlinov. Kljub temu jih lahko po omejenih podatkih uvrstimo v leto 1700. Značilnosti mlinov na reki Idriji so bolj ali manj podobne značilnostim ostalih mlinov v občini in v drugih rečnih dolinah. Posebnost mlinov na Idriji je prav gotovo ta, da so v njih mleli tudi kostanj, saj je bilo območje Kanalskega Kolovrata vedno bogato s tem sadežem. Kostanj so najprej posušili, nato so ga očistili in zmleli.

Ustno izročilo pravi, da je bilo od Golega Brda navzgor po strugi 17 mlinov, čeprav jih je danes ostalo le še osem. Ti so:
 

- Mlinarjev mlin pod Velendolom, lastnik Bernik. Mlin je imel dve gonilni kolesi za mletje žita in koruze. Deloval je do leta 1960.

- Mihov mlin, lastnik Zelinšček iz naselja Želinje. Tudi ta mlin je imel dve gonilni kolesi in stopo. Deloval je do leta 1952.

- Zagorčev mlin: Njegov lastnik je bil Velušček iz Bajtov. Imel je dve gonilni kolesi in je deloval do leta 1915. Na tem mlinu je bila tudi kamnita plošča z napisom iz leta 1782. Plošča je nedavno izginila neznano kam in je niso več našli.

Drugi mlini, ki se nahajajo na reki Idriji so še Bajtov mlin, Filejev mlin in Ivančkov mlin, ki ga bomo še opisali v nadaljevanju. Ti mlini so bili v lasti mlinarjev, ki so živeli na desni strani reke Idrije.

Drugi mlini, ki pa so se nahajali na severovzhodni strani reke in so bili v lasti mlinarjev iz Beneške Slovenije:

- Salamantov mlin, ki je deloval do leta 1970

- Klinčnov mlin

- Melinski mlin

Poleg teh lahko omenimo še Matičev mlin pod naseljem Srednje, Štefcov mlin, na reki Idriji zahodno od Srednjega se je nahajala kmetija Mlin, v Podravnem pod naseljem Močila je stal Ravnikov mlin in pod naseljem Kostanjevica Runkov mlin.

Od vseh teh mlinov so danes ostale le še ruševine.Večina teh mlinov je imela eno samo sobo, ki je služila samo za mletje, razen Zagorčevega mlina, ki je imel tudi sobo z ognjiščem, kjer so kuhali in kjer so se lahko odpočili in pogreli. Mlinarjev in Ivančkov mlin sta imela še druge sobe, kjer je mlinarjeva družina lahko živela. V mlinih seveda ni bilo elektrike, zato so si morali stanovalci oziroma mlinar pomagati s trskami ali petrolejkami. Obstoj mlinov je vplival na kmetijstvo, kmetijstvo pa je vplivalo na število mlinov na tem območju. Z naraščanjem števila prebivalcev se je vedno bolj razvijalo tudi kmetijstvo in pridelava žita, koruze in ajde, kar je posledično vodilo tudi v povečanje števila mlinov. Pred drugo svetovno vojno so mlini na reki Idriji oskrbovali velik del ozemlja na Kolovratu in tudi Beneško Slovenijo, med vojno pa tudi partizanske enote. Mlini na reki Idriji so delovali skozi vse leto, čeprav je bilo mletje odvisno od količine vode v reki. V sušnem obdobju so mleli z enim samim kolesom. To je vplivalo tudi na kvaliteto moke, ki je bila seveda slabša, ker je bila bolj groba. Za razliko od sušnih obdobij se je v času, ko je bilo vode v izobilju, mlelo z dvema kolesoma. Na enem kamnu se je mlelo žito, na drugem pa koruzo. Višek sezone je bil od začetka jeseni do pozne pomladi, ko se je zmlelo tudi do 500 kilogramov žita in do 700 kilogramov koruze. Takrat so mleli tudi ponoči. V obdobju Jugoslavije to ni bilo več mogoče, saj so oblasti nadzorovale tako mlinarje, kot tudi stranke, ki so morale imeti s seboj dovoljenje za zadrževanje v stometrskem obmejnem pasu. Če ga niso imeli so bili prijavljeni in kaznovani. V zimskih mesecih je bilo zelo težko mleti. Če je reka zamrznila pa so mletje lahko celo prekinili.

Ponavadi je gospodar mlina tudi sam mlel, v določenih primerih pa so ga nadomestili tudi njegovi družinski člani. Obstajali so tudi primeri, ko je bil mlin v najemu. Večje količine zrnja so ljudje vozili v mlin z vozovi ali s sanmi, medtem ko so manjše količine – do 50 kilogramov, nosili kar v vrečah in počakali, da so jim zrnje zmleli. Mlin je bil tudi prostor, kjer so se ljudje združevali in si izmenjavali različne informacije in zanimivosti.

Mlinar je za svoje delo zaračunaval. Za 30 kilogramov zmlete moke, je lahko en kilogram obdržal zase. Ljudje so lahko za mletje tudi plačevali. Na začetku so količino moke merili z aluminijastimi ali lesenimi mericami, v obdobju Avstro-ogrske pa so morali nabaviti ustrezne tehtnice, ker je to zahtevala finančna uprava. Mlinarji, ki so mleli moko, so ponavadi imeli tudi sita, ki so bila v tistem obdobju zelo dragocena. Pšenično moko je bilo potrebno mleti trikrat, da so dosegli želeno kvaliteto. Mlinske kamne so takrat najpogosteje kupovali v kamnolomu blizu Golega Brda, ki je imel za ta namen najboljši kamen.

Mlinar, ki je nameraval zgraditi nov mlin ali pa obnoviti starega, je moral najprej izdelati ustrezen načrt in na podlagi tega pridobiti gradbeno dovoljenje. Ko je opravil z birokratskimi procedurami, se je začela sama gradnja. Tukaj so nastopili lokalni obrtniki. Vsi zunanji elementi mlina so bili iz bukovega lesa, ker je odpornejši na zunanje vplive in na vodo. Notranji elementi pa so iz lipovine, ker se je glodalci niso lotili. Mlinska kolesa so bila visoka do tri metre in široka do štirideset centimetrov.

Vsak mlinar je za opravljanje svoje dejavnosti moral imeti ustrezno dovoljenje, moral pa je tudi plačati občini določen letni davek. V dolini reke Idrije je med mlinarji vladal dogovor, da je v obdobju suše nekdo mlel samo žito, drugi pa samo koruzo. Tako so lahko mleli samo z enim kamnom, saj je primanjkovalo vode, da bi oba mlela z obema kolesoma. Vsi mlini na reki Idriji so bili tipični kmetijski mlini in ne tržnoproizvodni. Po drugi svetovni vojni se je delo v mlinih močno zmanjšalo in številni mlinarji so morali opustiti svojo dejavnost. Največji krivec za to je bila elektrifikacija, saj je en sam električni mlin v enem dnevu zmlel toliko moke, kot vsi tradicionalni mlini na reki Idriji skupaj. Zadnji mlin na reki Idriji je svoja vrata zaprl leta 1970.

(Iz knjižice »V zavetju Svetega Kancijana«, tekst Pavel Medvešček)

V preteklosti je bilo ozemlje Občine Kanal ob Soči zelo bogato s temi arhitekturnimi lepotci. Mlini seveda niso stali le na reki Idriji, pač pa tudi na potoku Ajba, Doblarec, na Avščku in drugje.

Ivančkov mlin na Idriji v bližini naselja Britof

Natančnih podatkov, kdaj je bil zgrajen Ivančkov mlin ni. Po vsej verjetnosti je bil zgrajen v času, kot večina ostalih mlinov na reki Idriji in od katerih so danes le še ruševine. Mlin je bil v lasti družine Bajt iz naselja Bajti. Mlinarjeva družina je imela veliko kmetijo, zato za mlin ni imela časa in ga je dala v najem. Po prvi svetovni vojni ga je najprej imela v najemu družina iz Brd, nato pa drug najemnik, ki ni veljal za najbolj poštenega, saj je namesto da bi si od zmlete moke vzel za plačilo dogovorjeni procent, vedno vzel nekoliko več in ljudje so to kmalu opazili. Posledično niso več nosili mleti v mlin. Gospodar mlina je najemnika odpustil, delo v mlinu pa je prevzela mlinarjeva starejša hči, ki nam je tudi pripovedovala to zgodbo.

Življenje v mlinu ni bilo lahko za trinajstletno deklico, ki se je kljub temu precej hitro izučila tega zahtevnega poklica. Ljudje so jo imeli radi in dela ji ni nikoli zmanjkalo. Dober mlinar je moral poleg skrivnosti poklica poznati tudi okuse ljudi, ki so nosili mleti. Samo tako je lahko zadovoljil potrebe svojih strank. Velikokrat so v mlin hodili tudi otroci, ki jih je privlačeval čar mlina.

Ivančkov mlin je imel dva mlinska kamna za mletje žita in koruze ter stopo. Samo če je imel vse te tri pripomočke, je bil mlin opredeljen kot pravi mlin. Poleg prostora, kjer se je mlelo, je imel Ivančkov mlin tudi prostor za bivanje. Voda, ki je poganjala mlinsko kolo tega mlina je prihajala tako iz reke Idrije, kot tudi iz okoliških potokov, ki so se izlivali v Idrijo in so napolnjevali jez, ki je služil za potrebe mlina. Večkrat so mleli tudi ponoči, saj je bila moč vode zaradi temperature takrat večja. Na moč vode so vplivale tudi živali, ki so se napajale v reki, kmetje, itd.
Ivančkov mlin je oskrboval naselja Kovačevica, Kodermaci, Oborča, Ščubci, Lajšča, Podrob, Podrskije, Prapotno (te vasi so danes na italijanski strani) ter Britof, Filej, Strmec, Markiči, Bajti, Šeberjak,… ki se danes nahajajo na slovenski strani.

Mlinar je svoje plačilo dobival bodisi v blagu, bodisi v denarju. Plačevanje v blagu je pomenilo, da si je mlinar odvzel določen procent zmlete moke od vsake stranke. Mlinar je DSCI0064ponavadi te procente pobiral pred očmi stranke, da se je izognil obtožbam sleparjenja. Mlinar je imel tudi to dolžnost, da je kontroliral svojo tehtnico. To je moral delati enkrat letno v Desklah, kjer je bil tudi sedež občine. Poleg tega je moral dostaviti tudi seznam ljudi, ki so nosili mleti v mlin in tudi količino, ki so jo zmleli. Ta seznam je moral mlinar dostaviti enkrat mesečno in je služil za nadzor kmetov in njihovega imetja, ne pa za nadzor mlinarja. Lastnik mlina je moral letno plačevati 200 lir za licenco in 200 lir za uporabo vode.

Ivančkov mlin je bil porušen leta 1937 zaradi katastrofalne poplave, ki je uničila tudi številne druge mline na reki Idriji. Občina ni zmogla zagotoviti mlinarju dovolj cementa za popravilo mlina, saj je takrat vladala huda kriza. Mlin ni bil več popravljen do druge svetovne vojne, potem pa je leta 1946 le začel spet opravljati svojo vlogo, kar pa ni trajalo dosti časa. Leta 1947 je meja ločila Italijo od Slovenije in deklica, ki je v tem času že postala ženska, je morala zapustiti svoj mlin. Kljub temu je za njenim odhodom mlin dobil novega upravljavca in je delal do leta 1967.