Ročinj - Doblar
ROČINJ
Nekoč največje naselje v občini ima danes približno 290 prebivalcev. Vas je razdeljena na več delov: na Plac, Zdenc, Seniško, Zasenk, Breg, Pejca, in na Cesto. Zaradi ugodne lege je Ročinjsko polje zelo rodovitno in primerno za gojenje vseh poljskih kultur, sadja in tudi vinske trte. Nekoč je bila zelo razvita živinoreja, ki pa je danes skoraj povsem izginila. Ob strugi Soče je izvir tople vode, zanj je ohranjeno ime Toplice.
Kraj je bil prvič omenjen že leta 1083, ko je goriški grof Henrik podaril samostanu v Rožacu posesti, med katerimi je omenjen tudi Ročinj. Glede izvora imena je več možnosti. Po nekaterih virih naj bi bilo ime predslovanskega izvora, drugi navezujejo ime na ronek - strmina, ali vroče - zaradi toplega vrelca. Ročinjci pa naj bi izhajali iz koroške slovenske veje, ker je bil v preteklosti lažji dostop s Koroške, ker na Soči ni bilo mostov.
Foto: Damijan Simčič, Simon Prinčič
Cerkev v vasi je posvečena Svetemu Andreju, stara pa je okrog 300 let. Cerkev je bila zelo poškodovana med 1. svetovno vojno, zvonik pa je bil deloma porušen, zato je danes manjši ter drugače zasnovan. Nad vasjo stoji cerkev Svetega Pavla, zgrajena v 13. stoletju. Znana je predvsem po iz marmorja izklesani Kalvariji iz 16. stoletja.
Vas je bila v času Avstrije in Italije v obdobju v letih 1850-1928 občinsko središče. V času Avstro-Ogrske je bilo v vasi zelo razvito kulturno življenje. Delovalo je namreč kar pet društev: Bralno in pevsko društvo, žensko društvo Sv. Cirila in Metoda, kmetijsko in rokodelsko bralno društvo Orel, društvo Sloga, društvo Marijinih hčera. Na vse praznike, tako cerkvene, kot državne, so pripravljali plese, igre, recitacije in petje. Med 1. svetovno vojno so morali ljudje v izgnanstvo v Italijo, povečini v Piemont. Ker je na Soči potekala fronta je bila vas zelo močno poškodovana in veliko ljudi je moralo začeti na novo. Po vojni sta se ponovno ustanovili društvi Sloga ter Narodna čitalnica, ki pa ju je fašistična Italija ukinila, ker naj ne bi delovali v skladu z državnim redom.
V Ročinju so bili rojeni čebelarski strokovnjak Donat Jug (1879-1952), skladatelj Vinko Vodopivec (1887-1952), vodja tolminskega punta Ivan Gradnik (1688-1714), pripadnik TIGR-a Stanislav Kamenšček (1908 - 1978).
V obdobju od leta 1809 do 1819 je tu živel in deloval duhovnik, alpinist, kulturni delavec, pesnik Valentin Stanič (1774-1847). Dal je pobudo za izgradnjo šole na mestu, kjer naj bi v preteklosti stal dvorec nekega francoskega grofa. Bil je vsestranski človek. Učil je otroke brati, pisati, veliko pozornost je dal tudi na telesno vzgojo. Kmetom je pomagal pri uvajanju naprednejšega kmetijstva. Učil jih je gnojiti, orati, obrezovati itd.. Pripravljal pa je tudi razna domača zdravila in cepil ljudi proti črnim kozam. Leta 1819 je Stanič zapustil vas, ker ga je goriški nadškof Wallant imenoval za kanonika v Gorici (Tekst in fotografija kalvarije: Robert Devetak).
Dom Valentina Staniča
Večnamenski objekt s kulturno dvorano v Ročinju, v kateri potekajo različni dogodki (delavnice, predavanja, modne revije, razstave, ...). Uradno odprtje je bilo 26. septembra 2010.
Foto: Simon Prinčič
Sončna ura na domu Valentina Staniča v Ročinju
Sončna ura je delo istega avtorja, ki je naslikal tudi dve sončni uri na Stari kaplaniji v Kobaridu in tri ure na župnijski cerkvi v Cerknem. Vse te ure so nastale v obdobju od leta 1720 do leta 1730. Ura v Ročinju nosi letnico 1728. Leta 2010 je bila ob obnovi doma obnovljena poslikava sončne ure (ZVKD Nova Gorica). Iz astronomskega vidika je prišlo pri obnovi do napake, saj je vrisana črta za dvanajsto uro na nepravilnem mestu, oziroma jo sploh ne bi smelo biti.
Sončna ura kaže sončni čas od ene ure popoldan pa do zahoda sonca. Ura, poleg ur, kaže tudi gibanje sonca preko leta. Srednja ravna črta označuje obe enakonočji. Zgornja črta zimski sončev obrat in spodnja črta poletni sončev obrat.
Ker je sončna ura na jugozahodni fasadi, kaže ure z dolžino sence in ne tako kot v Kanalu, s kotom sence. Ta drugačni način je posebnost zgoraj omenjenega avtorja in je tudi posebnost tega soškega dela Slovenije. Palice je pritrjena na prvotni način in to na svinec. Sončno uro je obnovil Frantar Bojan. (Avtor teksta: Bojan Fratnar)
Doblar je razloženo naselje v spodnji Soški dolini, ki leži na desnem bregu reke Soče, tik nad izlivom potoka Doblarca. Vas nima pravega središča, saj je v vsakem zaselku le po nekaj hiš: ob jezu hidroelektrarne Doblar ter v dolini Doblarca in njegovega pritoka potoka Lepenke, so Gorenji Doblar, Brnk, Dolina, Jelovec, Julija, Kolarji, Osredek in Strmovnik, na vzpetem svetu visoko nad Sočo pa Gomila. Samotne kmetije na vzpetem svetu so že vse opuščene. Soteska Doblarca je naravna znamenitost. Kraj se prvič omenja leta 1377.
Poslikana domačija na Doblarju
Nadstropna kmečka hiša na Doblarju stoji na strmem pobočju nad naseljem. Je izjemna stavba z elementi sredozemskega in 
alpskega stavbnega tipa. Krita je s položno dvokapno korčno streho s širokim napuščem nad lesenim gankom, ki poteka prek celotne vhodne fasade. Vhoda v vežo in na gank krasita dva polkrožna portala. Vsa kvadratna okna so opremljena s kamnitimi okvirji, na vogalih so vidni šivani robovi. Ob spodnjem portalu je kamnita plošča z napisom: No.3 POD IACOPAM IPAVIZ 1792. V nadstropju so freske iz 1798 in s konca 19.stoletja. Slikarije predstavljajo Križanje, sv. Miklavža, božjepotno Marijo in sv. Florjana. Mlajša freska upodablja motiv iz legende o Antonu Padovanskem. V notranjščini sta ohranjeni simetrično tlorisna črna kuhinja z ognjiščem.
Soteska Doblarec
Doblarec (Perilo) je najmočnejši desni pritok Soče v njenem srednjem toku. Hitro poglabljanje Soče v kvartarju mu je zniževalo erozijsko bazo, zato je izdolbel sotesko, v kateri je nekaj slikovitih slapov. Slapovi so tudi na pritokih. Za sotočjem z Lepenko je Doblarec vrezal globoko, ozko sotesko v apnencu. Pod mostom h Kolarju se soteska zoži v korita, globoka 25-30 m. Soteska, korita in slapovi so vidni s ceste, ki je speljana ob potoku, dostop do potoka oz. korit pa je mestoma nevaren.
Soteska Doblarca je zabeležena pri Zavodu naravne in kulturne dediščine v Novi Gorici kot naravna znamenitost.
Kužno znamenje v Jelovcu
Na poti ob potoku Lepenka, pred zaselkom Jelovec pri Doblarju, stoji kužno znamenje, posvečeno Žalostni
Materi božji. Postavila sta ga leta 1856 domačina, brata Luka in Ivan Hvalica, doma iz bližnje domačije pri Kovaču v spomin na epidemijo kolere, ki je prizadela območje leto pred tem. V letu 2009 je bilo znamenje obnovljeno pod vodstvom restavratorja Antona Naglosta in konservatorke Andreje Ščukovt. V neposredni bližini kužnega znamenja so ob potoku Lepenke (pritok Doblarca) vidni še ostanki Kovačevega mlina, ki sodi k domačiji pri Kovaču in leži tik nad znamenjem.