Anton Nanut
Anton Nanut je študiral na ljubljanski Akademiji za glasbo. Kariero je začel kot stalni dirigent dubrovniškega mestnega orkestra, nadaljeval pa kot vodilni dirigent orkestra Slovenske filharmonije in vodja dirigentskega oddelka na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Filharmonike je popeljal v Italijo, Avstrijo, Belgijo, Nemčijo, Poljsko, Sovjetsko zvezo in ZDA. V obdobju med 1981 in 1998 je bil šef dirigent Simfonikov RTV Slovenija, s katerimi je posnel več kot 30 zgoščenk ter gostoval v znameniti dvorani Carnegie Hall v New Yorku, Ciudad de Mexicu in številnih evropskih državah. Dirigiral je orkestrom, kot so Dresden Staatkappelle, Simfonični orkester radia Berlin, Filharmonični orkester Ciudad de Mexico in mnogim drugim. Za umetniške dosežke je prejel številne nagrade, med njimi tudi medaljo Carnegie Hall, medaljo Smetana ter medaljo milanskega koncertnega združenja.
V Kanalu je ustanovil in že vrsto let vodi mednarodni festival sodobne glasbe Kogojevi dnevi, najbolj prepoznaven glasbeni festival sodobne glasbe pri nas.
8. februarja 2011 je v Cankarjevem domu v Ljubljani prejel Prešernovo nagrado, najvišjo nagrado Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti.
Štefan Mauri 
Štefan Mauri se je rodil leta 1931 v Avčah pri Kanalu. Po končani tehnični srednji šoli v Ljubljani je leta 1955 končal še prvo stopnjo strojne fakultete na Reki. Iz kompozicije je diplomiral v razredu prof. L. M. Škerjanca leta 1967. Njegova življenjska pot je bila potem prepletena z delovanjem učitelja strokovnih tehničnih predmetov v Ljubljani in Novi Gorici in z aktivnim, angažiranim glasbenim delom. Kot zborovodja, vodil je tudi Komorni zbor v Novi Gorici, je dosegel nekaj lepih priznanj. Kot skladatelj pa je avtor številnih zborovskih, vokalno - instrumentalnih in komornih del. Aktivno sodeluje pri mednarodnem festivalu sodobne glasbe Kogojevi dnevi in je prejemnik številnih nagrad in priznanj. V letu 2010 je za svoje delo prejel tudi naziv častnega občana občine Kanal ob Soči.
Josip Kocjančič (1849 - 1878)
Josip Kocjančič, narodni buditelj, pevovodja, skladatelj in publicist.
Rodil se je 16. marca 1849 v Kanalu.
Ko je bil še zelo mlad fant, šesterošolec, je 1867 v rojstnem kraju v katerem so do tedaj prevladovali italijanski vplivi, ustanovil čitalnico v torjonu pri gostišču Križnič. Čitalnica je igrala veliko vlogo pri ohranitvi slovenskega jezika, saj so v okviru čitalnice delovali: pevski zbori, dramski in recitacijski krožek.
Bil je glasbeni samouk in kot tretješolec že sam vodil dijaški zbor, s katerim je najodmevnejši uspeh dosegel na veliki »besedi« v Gorici. V letih 1869 - 1873, ko je na Dunaju študiral pravo je vodil pevski zbor Slovenija. Študiju se je posvetil še v letih 1875 - 1876 v Gradcu, kjer je vodil petje Slovenskega pevskega društva. V Kanalu je ustanovil odličen pevski zbor - kvartet in v njem sodeloval s sijajnim baritonom.
Pomembne zborovske zasluge si je pridobil tudi s pobudo za ustanovitev Slavca - »pevskega zbora za celo Goriško«, ki je prinesel kvalitetno prelomnico v pevskem razvoju Primorske. Izdal je dve zbirki slovenskih ljudskih pesmi za moški zbor. Njegove izrine skladbe pa so izšle šele po njegovi smrti v zbirki »Čuti v napevih« (Ljubljana 1881, osem moških zborov).
Umrl je v Kanalu za takrat neozdravljivo boleznijo (jetiko) 10. aprila 1878 leta.
Ivan Gradnik Miklavčič (1680 - 1714)
Ivan Gradnik - Miklavčič je bil vojaški voditelj velikega tolminskega punta 1713. Aprila leta 2008 so mu postavili obeležju pri pokopališču v Ročinju. Obsojen in usmrčen je bil na Travniku v Gorici leta 1714. Njegov duh se je vklesal v srca ljudi in njegova žrtev v naš spomin.
Stanislav Anton Kamenšček (1908 - 1978)Stanislav Anton se je rodil leta 1908 v vasi Ročinj. Bil je pripadnik organizacije TIGR in borec za osvoboditev slovenske Primorske. Septembra leta 2008 so mu v hvaležen spomin postavili spominsko ploščo na rojstno hišo. Pobudniki so bili Slovenska skupnost Gorica in krožek Anton Gregorčič.
Riko Debenjak (1908 - 1987)
Slovenski akademski slikar Riko Debenjak je leta 1937 v Beogradu končal Umetniško šolo in nato še višji akademski tečaj slikarstva. Med samimi potovanji po Evropi se je izpopolnjeval v ilustraciji, kasneje pa tudi v grafiki.
Sodeloval je na vseh pomembnejših razstavah doma in sosednjih državah, nato pa tudi v tujini.
Prejel je zelo veliko nagrad, najpomembnejše so bile:
Levstikova nagrada za ilustracije (1984)
1. Bienale v Tokiu (1957)
2. Mednarodna grafična razstava v Ljubljani (1957)
2. Bienale v Aleksandriji (1958)
5. Bienale v Sao Paulu (1959)
Prešernova nagrada za grafiko (1960)
V obnovljenem stolpu, ki stoji na trgu Kontrada v Kanalu se nahaja Galerija Rika Debenjaka.
Februarja 2008 so v Kanalu proslavili 100. obletnico rojstva Rika Debenjaka z otvoritvijo njegovega doprsnega kipa pred vhodom v galerijo. Kip je delo akademskega kiparja Mirsada Begića. Slavnostni govornik na otvoritvi je bil takratni minister za kulturo dr. Vasko Simoniti.
Vinko Vodopivec (1878 - 1952)
Vinku Vodopivcu, duhovniku, slovenskemu skladatelju, so Ročinjci in člani istoimenskega akademskega zbora, ob 90 - letnici njegovega rojstva na njegovo rojstno hišo postavili spominsko ploščo. Na njej je zapisano:
"Iz živih vrelcev tople domačije zajemal mojster je slovenske melodije."
Valentin Stanič (1774 - 1847)
Bodrež pri Kanalu 12.2.1774 – Gorica 29.4.1847
»V osebnosti Valentina Staniča so bile harmonično združene dejavnosti pesnika, pisatelja, in prevajalca, ućitelja in vzgojitelja, prosvetnega in socijalnega delavca, duhovnika, zdravnika, tiskarnarja in razširjevalca slovenske knjige, umnega kmetovalca in rokodelca, prosvetljenca, fizika in zemljepisca, veleturista in planinskega pisatelja, človekoljuba, ljubitelja živali in cvetja«. Evgen Lovšin.
Duhovnik, prosvetitelj, humanist in predhodnik alpinizma v Evropi, v Bodrežu pri Kanalu rojeni Valentin Stanič, se je šolal v Trbižu in Celovcu (1798-1792) ter v Salzburgu od 1792 do 1802. Leta 1802 je postal duhovnik. Nekaj mesecev je kaplanoval v Nonbergu pri Salzburgu. V jeseni 1802 se je vrnil na Goriško in nastopil službo kaplana na Banjšicah. Od leta 1809 do 1819 je bil vikar v Ročinju, nato pa do svoje smrti 1847 stolni kanonik v Gorici. Od leta 1828 je bil tudi višji šolski nadzornik.
V svojem študentskem obdobju v Salzburgu je začel zahajati v gore, kamor so ga verjetno zvabili znanstveni nagibi, vendar so v njegovem gorniškem delovanju vedno bolj prevladovala alpinistična nagnjenja. Veliko pozornosti je posvečal botaniki, geologiji, zemljemerstvu in preučevanju klimatskih razmer. Leta 1800 je bil s prvopristopniki na Velikem Kleku/Grossglocknerju (3798m) in kot prvi človek se je povzpel na najvišji vrh častitljivega Watzmanna (2713m) in na Visoki Goll (2552m). Trem najbolj slovečim vrhovom v Vzhodnih Alpah – poleg Watzmanna in Grossglocknerja še Triglava – je prvi izmeril višino.
Z razgledne Banjške planote so ga še vedno privabljale gore. Povzpel se je na Krn, Mangart, Prestreljenik in leta 1808 na Triglav. Pozneje, med službovanjem v Gorici, je obiskal Monte Cavallo, Pramaggiore in Clapsavon v Karnijskih Alpah. Občudoval jih je kar z Banjšic, Svete Gore in Sabotina. Poleg dušnopastirskega delovanja je učil otroke brati in pisati, bil je pevovodja in kmetovalec, tesar in kovač. V Ročinju je zgradil šolsko poslopje, v Kanalu zasilen most čez Sočo in pisal vladi ter cesarju za izgradnjo kamnitega. Tako je v hudih časih lakote priskrbel ljudem delo in zaslužek. Pisal in prevajal je pesmi in nekatere sam natisnil z lastno tiskarsko napravo. Med prvimi v Avstriji je cepil proti črnim kozam.
Po prejemu letnega poročila Munchenskega društva proti mučenju živali za leto 1843 se je takoj včlanil in 1846 leta ustanovil prvo tovrstno društvo v Avstro-Ogrski monarhiji. Društvo je imelo več kot tisoč članov, nekaj celo na Štajerskem, v Dalmaciji in v Italiji. Kot višji šolski nadzornik je poskrbel, da so nastale nove šole, da je število otrok, ki so obiskovali šolo, odločno poraslo. Leta 1844 je z ustanovami, katerim je namenil precejšen del svojega premoženja, omogočil šolanje bratovim potomcem in revnejšim šolarjem Kanala, Ročinja in Banjšic.Ko je leta 1836 dobil v roke Czechovo knjigo o poučevanju gluhonemih, ni miroval, dokler ni v Gorici 1840 ustanovil gluhonemnice. Prav pri delu v tem zavodu – bil je že triinsedemdeset let star – se je poškodoval in nekaj dni kasneje umrl.
Nemška planinska zveza Alpenverein oziroma njena sekcija iz Munchna že od leta 1999 podeljuje Staničevo nagrado, namenjeno osebi, ki si je pridobila izredne zasluge z nesebičnimi dejanji v prid človeku in naravi na Bavarskem. Kanalskim planincem so sedaj zaupali bienalno izbiro nagrajenca/ke. V spomin na Staničevo prvopristopništvo na najvišji Srednji vrh Watzmanna pred več kot dvemi stoletji je prof. dr. med. H.-V. Ulmer iz Mainza leta 2005 organiziral 2. simpozij višinske fiziologije in prakse na Watzmannu.
PO STOPINJAH VALENTINA STANIČA
Pohod 2007
Po stopinjah Valentina Staniča
Spominski pohod v čast Valentinu Staniču, duhovniku, prosvetitelju, humanistu in predhodniku alpinizma v Evropi, vodi s Srebrničevega trga v Solkanu (103m) blizu Gorice, središča nekdanje Goriške dežele, po grebenu Sabotina (609m) do Vrhovelj (420m) v Brdih in čez Korado (812m) po Kanalskem Kolovratu v Kanal ob Soči. Pohod tako povezuje Gorico, kjer je Stanič deloval osemindvajset let, s Kanalom, ki je nedaleč od Bodreža, njegove rojstne vasi, pa tudi bližnjih Banjšic in Ročinja, kjer je služboval pred premestitvijo v Gorico.
Pohod je tradicionalen s tremi različicami.
Glavni pohod poteka od Solkana ( od 6.00 do 9.00), krajša dva pa od Solkana ( začetek od 6.00 do 9,00) do Vrhovelj ali od Vrhovelj ( začetek od 8.00 do 10.00 ure) do Kanala. Zmerne hoje brez postankov je 8 ur za celotno pot, za krajša pohoda pa po 4 ure.
Celotna pot je označena s planinskimi markacijami.
Zaključna prireditev s kulturnim programom ter podelitvijo značk, priznanj in nagrad je ob 15.00 na Kontradi v Kanalu, v primeru slabega vremena pa v stari telovadnici.
Posebni avtobus povezuje Kanal s Solkanom in Vrhovljami po sledečem voznem redu:
Kanal 5.30 – Solkan 6.00
Kanal 7.10 – Deskle 7.15 –Plave 7.20 – Vrhovlje 7.35
Solkan 7.55 – Plave 8.10 – Vrhovlje 8.25
Vrhovlje 13.30 – Korada 13.50 – Kanal 14.20
Kanal 16.30 – Nova Gorica
Vlak: Kanal 18.20 – Nova Gorica
Predstavitev poti in zanimivosti
Staničev spominski pohod se začne na Srebrničevem trgu v Solkanu. Nad tem je Plenčičev trg, kjer stoji pri cerkvi obeležje s citatom iz darovne listine cesarja Otona III. iz leta 1001, s katero podeljuje v fevd oglejskemu patriarhu Janezu: »… polovico gradu, ki se mu pravi Solkan in polovico vasi, ki se v jeziku Slovanov imenuje Gorica…«
S trga krenemo po cesti proti Kanalu in Tolminu, nato pa na soški most Osimske ceste, ki pelje v Goriška Brda in s katerega lahko občudujemo znameniti solkanski železniški most s 85-metrskim kamnitim lokom iz leta 1906. Najprej po cesti, nato pa po stezi se vzpenjamo po pobočju Sabotina, ki je bil že leta 1976, zaradi velike pestrosti rastlinskih vrst, rastišča endemičnih in zavarovanih rastlinskih vrst, uvrščen v inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. Kmalu se nam odpre čudovit razgled na Novo Gorico, pozidano med Solkanom in Gorico. Vas, ki so ji pred tisoč leti dali ime slovenski predniki, je postala mesto in središče Goriške grofije, kasneje zgodovinske dežele Goriške. Na tem območju so skozi stoletja sobivali pripadniki treh evropskih narodnosti, v novejšem času pa žal v medsebojnem nasprotovanju. Naš Stanič je v Gorici živel in vsestransko deloval celih osemindvajset let.
Po dobri uri hoje dospemo do ostalin božjepotne cerkvice Sv. Valentina, pozidane verjetno že v 14. stoletju. Sem gor je hodil, kot nam je zapisal Anton Martin Slomšek v Drobtinicah, Valentin Stanič praznovat svoj god. Stanič ni hodil po »naši« poti. Iz Gorice se je podal čez pevmski most na briško stran, prek Pevme in Štmavra prišel do vznožja Sabotina in po sedanjem italijanskem ozemlju do podrte cerkvice Sv. Valentina.
Po razglednem Sabotinskem grebenu – tik pod nami je v jez solkanske hidrocentrale ujeta Soča, onkraj nje se dviga Skalnica, katere vrh je Sveta Gora z romarsko cerkvijo, še dalje Trnovska planota s Čavnom in Modrasovcem – prispemo kmalu na vrh 609 m visokega Poklona. Na jugu vidimo Kras, Goriško ravnino, Sočo in morje. Na zahodu so gričevnata Brda, Furlanska nižina in za njo Karnijske Predalpe in Karnijske Alpe s Staničevimi Monte Cavallom, Pramaggiornom in Clapsavonom. Ob dobri vidljivosti uzremo tudi Civetto in Antelao v Dolomitih. Med Brdi na levi in Soško dolino na desni strani se nadaljuje naša pot po grebenu z neštetimi ostanki jarkov, bunkerjev in kavern s prizorišča hudih bojev med italijansko in avstroogrsko armado v prvi svetovni vojni. V času Goriške fronte septembra 1943 je čez Sabotin potekala vojna črta, ki je obkoljevala Gorico.
Dve uri se blago spuščamo mimo zavetišča na Sabotinu in lovske koče na Vrhovlje, kjer je prehod v Brda iz Soške doline. Brda so staro naselitveno območje, še iz rimske dobe. Brici so branili slovenstvo, niso se mešali s Furlani. Zaradi meje in vojnih spopadov so bile tu številne utrdbe in gradovi. Na briških gričih uspeva vinogradništvo in pridelovanje češenj in breskev. Za nami je prvi del pohoda oziroma prvi krajši del.
Na Vrhovljah se nadaljuje glavni pohod oziroma se začne drugi krajši. Tistim, ki imamo za seboj pot čez Sabotin, se mogoče že pozna utrujenost, ko spešimo proti najvišji točki naše poti, 812 metrov visoki Koradi. Domačini pravijo tej gori tudi Sveta Gendrca, ponekod pa Kobalar ali Kobališče. Pot z Vrhovelj do planinskega zavetišča na vrhu je trajala poldrugo uro. Potrebni počitek izkoristimo tudi za razgledovanje. Ob dobri vidljivosti nam pogled seže do Snežnika in Učke, vse do jadranske obale, na zahodu pa preko Furlanske nižine do Karnijskih Alp in Dolomitskih tritisočakov. Le po nekaj deset korakih severno od zavetišča se nam pokažejo Julijske Alpe: od Chiampona, Muzcev, Kanina in Matajurja, Rombona, Mangarta, Jalovca, Krna, Triglava, vse verige Južnih Bohinjskih gora, mi vidimo tolminsko stran, do Črne prsti in Porezna. Na marsikateri od teh gora je pred več kot dvesto leti Valentin Stanič s svojimi merilnimi napravami. Celo Grintovec v Kamniških Alpah se nam pokaže za Petrovim Brdom. Blizu pod nami je dolina obmejne rečice Idrije. Onkraj nje je hribovje v Beneški Sloveniji s Staro Goro, stoletja znanim romarskim svetiščem Furlanov in Slovencev. Od nas se proti severovzhodu vleče hrbet Kanalskega Kolovrata z Marijaceljsko romarsko cerkvijo. Na drugi strani Soče se za Jelenkom pred Banjško planoto »skrivajo« Banjšice, kraj prvega Staničevega dušnopastirskega delovanja v domačih krajih.
Le nekaj minut hoje po skoraj ravni stezi nas pripelje do triangulacijske piramide na najvišji točki Korade. Od tam tudi ni več daleč do cerkvice Sv. Gendrce, postavljene v začetku 16. stoletja. Med prvo svetovno vojno je bila porušena. Ponovno so jo pozidali leta 1936. Ime Gendrca nam pojasni napis na malem zvonu: »V rojstni deželi si Gertruda; Slovencem Jerica lepše zveni, stoletja tu na Koradi kraljuješ, v srcu združuješ sever in jug, z vedro dobroto si se priljubila, kar sveta Gendrca pravimo ti.«
»Prekobalili«smo se čez Korado. Pot nadaljujemo po slemenu Kanalskega Kolovrata. Čez vrh s cerkvico Sv. Jakoba in čudovitim razgledom na Beneško hribovje in Julijce se spustimo mimo zaselka Ravne proti Kanalu, mimo senika na Kalu v Gorenjo vas pri Kanalu. Baje so nekoč Kanalu rekli tudi Dolenja vas.
Spustimo se pod železniško progo in že se znajdemo na mostu ćez Sočo. Prvega naj bi zgradili že Rimljani, zagotovo pa naj bi bil tu zidan most že v srednjem veku, leta 1350. Za nas, Staničeve častilce, je kanalski most še posebej zanimiv. Leta 1813 so most porušili umikajoči se francoski vojaki. Valentin Stanič – takrat je bil vikar v Ročinju – je naredil načrt in vodil gradnjo zasilnega lesenega mostu. Na vlado in cesarja je naslovil prošnjo v verzih za gradnjo zidanega mostu, tudi z namenom, da bi prebivalcem omogočil zaslužek v hudih letih pomanjkanja in lakote. V nemščini se je glasilo: »Uns druckt Noth, Franz! Gib Brot: Sonst – o Gott! Schneller Tod.« V prevodu Antona Martina Slomška pa: »Sila nas stiska, Franc, dajte kruha! Če ne, o Bog! Hitra bo smrt.« In Slomšek je še pripisal: »Franc, dobrotljivi cesar so dali kruha ljudem, a tudi skrbnega pastirja niso pozabili in jih dve leti za tem v višjo službo povzdignili.« (Za stolnega kanonika v Gorici.) Novi zidani most je bil zgrajen leta 1816. Ob začetku prve svetovne vojne je bil glavni lok čez Sočo porušen, po vojni obnovljen in razširjen z betonskim delom. Kamniti (severni) del manjšega kopenskega loka pa je – tudi po načinu obdelave kamnov sodeč – del tistega mosta iz leta 1816, za katerega si je prizadeval Stanič.
V Kanalu smo, srednjeveškem mestecu z bogato kulturno dediščino in občinskim središčem. Takoj za mostom je staro jedro, prvič omenjeno leta 1140, nekdaj obzidanega Kanala. Ohranjena sta dva stolpa: eden je preurejen v galerijo Rika Debenjaka, drugi pa je ohranjen v vogalu gostišča Križnič. Na Kontradi stoji znamenita Gotska hiša s spominsko sobo skladatelja Marija Kogoja in knjižnico Josipa Kocjančiča. Na trgu ob cerkvi Marijinega vnebovzetja z gotskim prezbiterijem stoji Neptunov vodnjak (Matija) iz leta 1815 in spomenik Valentinu staniču, delo kiparja Janeza Pirnata iz leta 1957. V gornjem delu trga je spomenik skladatelju Mariju Kogoju, ob južnem vstopu v Kanal pa slikarju Ivanu Čargu. V Kanalu so bili doma še v času čitalnic dejavni bratje Leban, brata Mole' (Vojeslav prevajalec in Rudolf zgodovinar) in številni drugi zaslužni možje.
Pot »Po stopinjah Valentina Staniča« smo zaključili. Precej dolga je bila in primeren spomin na Staniča, ki je bil ničkolikokrat na hribu Sv. Valentina in tudi v spomin na njegovo večkratno pešačenje iz Salzgurga domov v Bodrež.
Hvala za udeležbo in srečno vrnitev domov. Pa zdravi ostanite in naslednjič spet pridite.
Planinsko društvo Valentin Stanič Kanal
Gradnikova 3, 5213 Kanal
Uporabljena literatura:
Soča 1873, Fran Levec
Slovenija-turistični vodnik, ZMK 1955
Marijino Celje 3 – Sakralni spomeniki Primorske 1995
Valentin Stanič, Andrej Lovšin 1956, PZS 2000
Kanalski kolovrat, 2000
Sabotin, Simbol prijateljstva in miru, GM 2002
Po sledovih naše prisotnosti, Gorica Transmedia 2002
Gorica in njena grofija, Gorica 2002
Staničevo zadnje dobro delo, dr. Tanja Peterlin-Neumaier 2002
Uredila Jože Medvešček in Marko Valentinčič
Lektorirala Antonija Valentinčič, Tisk Grafika Soča 2006
Marijan Gabrijelčič (1940 - 1998)
Marijan Gabriječič se je rodil 18. 01. 1940 v Gorenjem Polju. Bil je skladatelj in pedagog. Končal je študij kompozicije na Akademiji za glasbo leta 1966. Specialko podiplomski študij iz kompozicije prav tam, pri prof. Lucijanu Mariji Škerjancu leta 1969.
Prvi kompozicijski uspehi so tesno povezani s Kosovelovo poezijo in rodno Primorsko: Jesen, V somrak zvoni, Vetri v polju, Riba Faronika, Vse je tiho, Marija je rožice brala, Spomin, Pevcu, Koncert za violo in orkester. Maša za mešani zbor, orgle in zvonove je bila prvič napisana in izvedena na 16. Kogojevih dnevih leta 1995 v Kanalu ob Soči.
Božična maša napisana v poklon Janezu Pavlu II. bo prvič javno izvedena na kocertu 29. Kogojevih dnevov z orkestrom, zborom in solisti SNG Opere iz Ljubljane.
Umrl je 21. 06. 1998.
Marij Kogoj (1892 – 1956)
Slovenski skladatelj Marij Kogoj je bil v otroških letih glasbeni samouk. Komponirati je začel že leta 1910, še preden je prejel formalno glasbeno izobrazbo. Med leti 1914 in 1917 je na Dunaju študiral kompozicijo. V Ljubljani je deloval kot uspešen glasbeni kritik in korepetitor v operi, vendar njegovo glavno področje dela je bilo še vedno komponiranje.
Kogojeva dela uvrščamo med glasbeni ekspresionizem. Najbolj se je uveljavil na dveh področjih in sicer na eni strani stoji opera »Črne maske«, katera predstavlja vrhunec njegovega ustvarjanja. Na drugi strani pa se pojavljajo njegovi samospevi, zbori in otroške pesmi.
V razvoju slovenske glasbe danes stoji kot prvi ekspresionist. V spomin skladatelju je vsako leto prirejen mednarodni glasbeni festival Kogojevi dnevi.
Ivan Čargo (1898 - 1958)
Ivan Čargo, slikar, risar, ilustrator in scenograf se je rodil na Primorskem. Po končanem študiju v Rimu in Firencah je s Venom Pilonom leta 1924 predstavil svoja prva dela na 1.goriški umetnostni razstavi.
Njegovo glavno področje dela je bilo ustvarjanje grafik. Med njegova zelo znana dela štejemo portrete njegovih prijateljev skladateljev, umetnikov, pisateljev, arhitektov, igralcev. V vrhuncu njegovega delovanja so nastajale številne karikature sodobnikov iz umetniškega okolja.
Ob pojavu brezposelnosti je njegovo slikarsko sposobnost usmeril v prikazovanje ponižanih in zatiranih poklicev, in sicer delavcev, kmetov, rudarjev, kovačev, splavarjev.
