Prgonov mlin v Ajbi

Mlin izhaja iz 18. stoletja in je deloval do druge svetovne vojne. Imel je dve mlinski kolesi za mletje žita in koruze ter stopo. Ostanki vsega tega so lepo vidni v samem mlinu.

Od leta 1995 deluje v stavbi mlina odlična gostilna "Prgonov mlin" s teniškim igriščem.

Sakralni objekti v občini Kanal ob Soči

Sakralni objekti predstavljajo večji del kulturne dediščine v občini. Na njenem ozemlju namreč stoji več kot dvajset cerkva. Poleg že omenjenih, lahko naštejemo še cerkev Sv. Vida na Nekovem, Cerkev Sv. Antona Padovanskega na Kanalskem vrhu, Cerkev Sv. Andreja in Cerkvici Sv. Petra in Pavla v Ročinju; Cerkev Sv. Jurija in Svetega Tomaža v krajevni skupnosti Kal nad Kanalom. Poleg tega pa še Cerkev Svetega Štefana v Levpi, Marije Snežne in Svetega Martina v krajevni skupnosti Avče, Cerkev Svete Trojice na Srednjem. V krajevni skupnosti Lig se nahajajo poleg svetišča Marijino Celje še cerkev Svetega Jakoba, Svetega Gabrijela, Svetega Kancijana in Cerkev Svete Genderce na Koradi. Slednja je priljubljena romarska točka, ki jo še posebej zadnjo nedeljo v avgustu, ko se tukaj odvija maša, preplavijo številni obiskovalci iz Kanala, Brd in celotne Soške doline.

Poleg sakralnih spomenikov predstavljajo kulturno dediščino občine tudi kmečka arhitektura ter spomeniki prve in druge svetovne vojne.

Na območju Kanalskega Kolovrata se nahajajo objekti profane stavbne in naselbinske dediščine z značilnimi kmečko-trgovskimi hišami v beneškoslovenskem slogu. Tu je tudi nekaj starih kuhinj z ognjiščem in sušilnic sadja.









   






















   

Napoleonov most

V času Ilirskih provinc (1809 – 1813), se je mimo teh krajev s svojimi četami pomikal Napoleon in se ustavil na kanalskem gradu. V Desklah in Ajbi sta se ohranila dva kamnita mostova, ki so ju ljudje poimenovali po Napoleonu.

Švinkov mlin

Švinkov mlin na Gorenjem polju v bližini Deskel

Mlin izhaja iz 19. stoletja in je eden redkih mlinov na tem delu v bližini potoka Perivnik. Ta mlin je mlel zgolj v obdobjih visoke vode. V tem mlinu se je mlelo za naselja kot so Gorenje polje, Robidni breg, Goljevica, Anhovo in Ložice.

Stavba mlina še stoji, vidni so še ostanki mlinskega kolesa, jeza in jarka po katerem je voda pritekala v mlin. Poleg mlina se nahaja pešpot, kjer lahko občudujemo neokrnjeno naravo v okolici potoka.

Tematska pot: povezovalna pot treh svetišč

Povezovalna pot treh svetišč je tematska pot, ki med seboj povezuje tri Marijina svetišča: Sveta Gora (Monte Santo) v Občini Nova Gorica in Marijino Celje (Maria Zell) v Občini Kanal ob Soči na slovenski strani  ter Stara Gora (Castelmonte) na italijanski strani. Vsa tri svetišča so zelo znana in priljubljena romarska destinacija.

Svetišča lahko obiščemo v enem dnevu z avtobusom ali avtomobilom, na pot pa se  lahko odpravimo tudi z gorskim kolesom ali na najbolj običajen romarski način, peš. Zadnji dve poti sicer zahtevata dva dni, vendar so tudi užitki, ki jih ponujata nedvomno večji.







Opis poti:

1. Avtomobilska pot med svetišči
Predlagana avtomobilska pot štarta iz Solkan in poteka na relaciji Sveta Gora – Preval – Grgar – Bate – Kanalski Vrh – Kanal – Lig – Britof – Oborča – Stara Gora. Ta pot je dolga 42 kilometrov.

S Svete Gore (682 metra nadmorske višine) pridemo do Kanala skozi Grgar in Kanalski Vrh. V Občini Kanal ob Soči lahko obiščemo drugo svetišče – Marijino Celje (620 m.n.v.). Do njega pridemo, če gremo iz Kanala po ovinkasti cesti na Kanalski Kolovrat do naselja Lig. Do samega svetišča se lahko povzpnemo nekaj metrov peš ali pa se zapeljemo z avtomobilom.

Ko smo obiskali Marijino Celje, se lahko odpravimo do tretjega svetišča na italijanski strani – Stara Gora (Castelmonte). Iz Liga se moramo spustiti po ozki asfaltirani cesti mimo naselij Lovišče in Strmec do mejnega prehoda Britof, ki se nahaja 5 kilometrov iz naselja Lig. Ko prečkamo mejni prehod, se zapeljemo ob reki Idriji do naselja Podrskije/Podrešča. Ko pridemo do prvega križišča, zavijemo proti Oborči/Oborza in vozimo naravnost proti Stari Gori na višini 618 metrov in v oddaljenosti 7 kilometrov od Britofa.

2. Kolesarska pot med svetišči
Kolesarska pot poteka po stranskih makadamskih cestah, deloma pa tudi po manj prometnih asfaltiranih poteh. Na odseku Sveta Gora – Preški vrh – Zagora – Plave se spustimo v dolino Soče v naselje Plave (90 m.n.v.). Ta odsek je dolg 11,2 kilometra. Iz Plavi se odpravimo čez Vrtače na pobočje Kanalskega Kolovrata (725 m.n.v.), od koder pridemo do naselja Lig, kjer se nahaja svetišče Marijino Celje. Ta odsek je dolg 14,7 km, od katerih je med zaselkom Zamedveje in slemensko cesto. 7,9 km makadamske ceste. Ko pridemo v Lig, se po že opisani poti odpravimo do mejnega prehoda Britof in nadalje ob reki Idriji proti naselju Košoni in proti Stari Gori.

3. Pešpot med svetišči
Pešpot med svetišči nam do naselja Lig ponuja dve različni možnosti. Iz Liga do Stare Gore je pot vedno ista, zato bomo opisali le poti, ki nas pripeljejo do naselja Lig in svetišča Marijino Celje. Na  začetku se s Svete Gore spustimo do Preškega vrha in nadaljujemo v smeri proti zaselku Baske, kjer lahko izberemo pot proti Desklam ali pa daljšo pot proti Kanalu.

Pot proti Desklam: Gre za poljsko pot, ki nas skozi gozd pripelje do naselja Paljevo, 2 uri in 30 minut hoda iz Svete Gore. Druga steza nas v pol ure iz Paljevega pripelje v Deskle. Mimo Goljevice in Kamenc se povzpnemo na Kanalski Kolovrat in do naselja Lig.

Pot proti Kanalu: V Kanal pridemo iz Preškega vrha in skozi naselje Baske. Ta pot je dolga 12,1 km in jo lahko prehodimo v 5 urah. V Kanalu gremo čez most in se napotimo po strmi ovinkasti cesti proti Ligu do Marijinega Celja in naprej po že opisani poti proti Stari Gori. Če pogledamo čas hoje vidimo, da porabimo 1.5 ure iz Liga do Britofa (3,5 km) od koder se ob reki Idriji povzpnemo mimo naselja Kodermaci do Oborče in dalje proti Sv. Antonu in vasicama Markolini in Kauc do Stare Gore. Do Oborče porabimo približno 1 uro, do vasice Markolini še ½ ure in do Stare Gore še približno 1,5 ure.

Na poti treh svetišč lahko poleg prelepih svetišč občudujemo tudi druge naravne, zgodovinske in kulturne lepote teh krajev. V Kanalu lahko obiščete staro mestno jedro z galerijo Rika Debenjaka, gotsko hišo, slikovit trg Kontrada z ostanki obrambnih stolpov, cerkvijo Marije Vnebovzete in Neptunovim vodnjakom. Če boste obiskali Kanal v poletnih mesecih, boste lahko naleteli na eno izmed številnih prireditev, ki se odvijajo na prostem – na enega izmed glasbenih ali kulturnih festivalov, na športne dogodke, kot je Svetovni pokal v skokih z višin ali pa na tradicionalne Skoke z mosta. Na Kanalskem Kolovratu si boste lahko poleg neokrnjene narave ogledali tudi eno izmed zasebnih muzejskih zbirk predmetov iz prve svetovne vojne ali pa stare domačije in hiše (npr. Lukčeva hiša na Kambreškem, kjer je še lepo ohranjeno staro ognjišče). Čebelarji vam bodo ponudili izvrsten med, ki je nastajal v neokrnjeni naravi gozdov na Kanalskem Kolovratu. V jesenskem času se boste lahko ustavili v Ligu na prazniku kostanja. Če pa se boste odločili za obisk  Kanalskega Kolovrata v prvih mesecih v letu, boste prav gotovo srečali živahne liške maškare.


Svetišče Marijino Celje

Svetišče se v zgodovini prvič pojavi leta 1325 z nazivom »De S. Zenone de supra Judrium« in kasneje v letu 1344, »Sancti Zenonis in Sclauonibus«. Sodeč po njenih značilnostih, zvezdasto obokanem prezbiteriju in zvonu z letnico 1575, je druga poznogotska cerkvica Sv. Zenona nastala v 16. stoletju. Do leta 1757, ko je postala vikariatna cerkev, je bila cerkev Sv. Zenona podružnična cerkev pražupnije v Kanalu. Leta 1761, po prenosu milostne podobe - kopije kipa iz največjega srednjeevropskega Marijinega svetišča na avstrijskem Štajerskem, Mariazell, je postala božjepotna cerkev. V drugi polovici 18. stoletja so cerkev posodobili. Oblikovana je bila značilna pokrajinska dominanta z dvema zvonikoma s cinastimi zaključki, kot v Brdih in Benečiji. Leta 1825 so desni zvonik porušili, leta 1997 pa so oba zvonika spet obnovili. Sedanja oltarna podoba je iz leta 1847. Glavni oltar, po vsej verjetnosti delo goriške delavnice Pacassi, pa je iz leta 1686. Na Marijino Celje je bil prenesen v času cesarja Jožefa II., leta 1786, potem ko je 100 let služil na Sveti Gori. Marijino Celje je od leta 1786 do leta 1793 in od leta 1915 do leta 1928, v času njegovega opustošenja, prevzelo romarsko vlogo Svete Gore.

Freske Svetega Florijana, svetega Antona opata, svetega Antona Padovanskega, svetega Valentina in križev pot iz leta 1849, so dela čedadskega slikarja Antonia Dugoni.  Podoba svete Ane na levem stranskem oltarju je delo Goričana Raffaela Pich iz leta 1837. Strop ladje, poslikan  v letih 1926/27 in slika svetega Zenona pa sta deli Leopolda Perca iz Ločnika. Štiri evangeliste na stropu ladje in vnebohod na desnem stranskem oltarju je po vsej verjetnosti naslikal Clemente de Neri.  


Cerkev sv. Kancijana v Britofu

Na poti treh svetišč lahko občudujemo številne cerkvice in ena od teh je tudi cerkvica Svetega Kancijana v Britofu na nadmorski višini 260 metrov v neposredni bližini meje z Italijo.
Cerkvica Svetega Kancijana v gotskem stilu ima kratko in široko ladjo ter razmeroma globok prezbiterij iz rezanega kamna. Ima visok pozidek, po sredini pa poteka v višini oken strehasto oblikovan zidec. Nad njim je v severovzhodnem vogalu vklesana letnica 1504. Cerkvica ima šilast in paličasto profiliran portal z značilnostmi »rastlinske« gotike in nosi letnico 1505.  

Ljubka notranjost cerkvice ponuja obiskovalcem številne umetniške detajle, ki prikazujejo njene gotske značilnosti in njeno spreminjanje skozi čas. Na zunanji strani šilastega slavoloka so se ohranile gotske stenske poslikave. V njegovem zgornjem delu lahko vidimo razdeljen prizor Abelove in Kajnove daritve. Ob njem pa je na vsaki strani tudi po ena figura iz Oznanjenja, ki je značilna prav za slavoloke. Na desni strani lahko vidimo podobo Sv. Simona, na južni strani pa Križanje. Vse te poslikave lepšajo okolico stranskega oltarja.

Cerkvica je nedvomno paša za oči ljubiteljev in obiskovalcev tovrstne kulturne dediščine. Veliki zlati oltar je nedvomno najzanimivejša točka v cerkvici. Oltar je tipičen predstavnik t.i. zlatega oltarja iz 17. stoletja. Izdelan je iz lipovega lesa z mavčno obdelavo, barvanjem in pozlato. Oltar je sorazmerno širok in ima kar tri nadstropja. Njegovi stebrički so okrašeni z značilno motiviko tega časa, z angeli in svetniki. Glavni del vsebuje kipe treh mučencev – Kancijana, Kancija in Prota, ob krilih pa sta apostola Simon Gorečnik ter sv. Juda Tadej. V prvem nadstropju je prikazan Krst v Jordanu, levo je sv. Anton Padovanski, desno pa sv. Florjan. Zgoraj je prikazana Sv. Trojica, ki krona Marijo. Oltar je pravo bogastvo renesančnih podob in motivov, ki se izvrstno ujamejo z gotskimi značilnostmi cerkvice.

Posebno zanimivost predstavlja tudi gotski krilni oltar, ki se je ohranil še od stare cerkvene oprave in je nekoč stal na mestu zlatega oltarja. Danes stoji na desni strani ob slavoločni steni pod freskami. Oltar v glavnem obsega omaro, ki se zapira z dvojnimi krili. Ko so krila zaprta, prikazuje oltar sliko Marijinega oznanjenja. Ob nedeljah in praznikih so bila krila odprta in razkrivala reliefa apostolov sv. Simona in Juda Tadeja. V sami omarici pa so upodobljeni trije pomembni možje. Podnapisi pravijo, da gre za sv. Barnaba, sv. Kancijana in sv. Gerijana. Ta oltar je eden redkih takega tipa še ohranjenih v Sloveniji in nosi letnico 1520.

Ostali dve Mariji posvečeni svetišči sta Sveta Gora v bližini Nove Gorice in Stara Gora (Castelmonte) v bližini Čedada v Italiji (na sliki).

Poti miru

Med 11. Soško bitko. od 18. do 31. avgusta 1917, je to obmocje pred napadi mnogo številnejše italijanske 2. Armade, branila 21. strelska divizija. Po trdovratni obrambi ob sami reki, so se zaradi hudega topovskega obstreljevanja, ki je povzro žrtev, enote bile prisiljene umakniti na Banjško planoto - planoti Jelenk in Golek, kjer so uspele zaustaviti prodor nasprotnika. Praški strelci so tam vztrajali do konca bitke.

Cesarsko vojsko, 21. Strelsko divzijo s poveljstvom v Pragi so sestavljali: 6. Strelski polk (Cheb), 7. Strelski polk (Plzen), 8. Strelski polk (Praga) in 28. Strelski polk (Pisek). Več kot 60% moštva so sestavljali vojaki češke narodnosti.


Zemljevid Poti miru

Poti miru v Posočju

Več o Banjški in Trnovski planoti si lahko ogledate na njihovi spletni strani:
http://planota.si/

























ID="2006092113460238" ALIGN="center" SRC="min" /]

Kašarjev mlin v bližini Bodreža

Kašarjev mlin v lasti družine Drašček v bližini Bodreža


Izvorno ime mlina je Kašarjev mlin, ki pa ga je kasneje kupila družina Drašček. Mlin deluje že od druge svetovne vojne. V preteklosti je bil to tradicionalen mlin z dvema kolesoma in stopo, v 70 letih, ko ga je odkupila družina Drašček, pa so ga preoblikovali v mlin, kjer meljejo na elektriko. Od starega mina je danes ostalo bolj malo. Električni mlin je edini te vrste v Občini Kanal ob Soči  in edini še delujoč. Družina v glavnem melje za lastne potrebe, za druge pa le po predhodnem dogovoru. Največ meljejo koruzo, ječmen, ajdo in žito, moko uporabljajo za krmo živali in za pripravo priljubljene domače jedi – polente.  

Mlini na reki Idriji

Reka Idrija se nahaja na Kanalskem Kolovratu. Njena dolžina je 25 kilometrov in loči Slovenijo od Italije. Na tej reki so se v preteklosti nahajali številni mlini, ki so predstavljali za tamkajšnje mlinarje vir zaslužka in so vplivali tako na gospodarstvo Kanalskega Kolovrata, kot tudi na njegove prebivalce in na sam vodni režim. Na žalost te arhitekturne posebnosti danes ne obstajajo več, saj jih je nadomestila sodobna tehnologija, njihovo življenjsko pot pa je močno zavrla tudi sama meja, ki je leta 1947 fizično ločila Slovenijo od Italije prav na reki Idriji. Takratni politični režim je bil zelo strog in ljudje so bili prisiljeni opustiti to dejavnost. Številni ljudje so zapustili svojo zemljo in odšli tja, kjer naj bi bilo njihovo življenje boljše.

Danes le težko določimo točen čas nastanka teh mlinov. Kljub temu jih lahko po omejenih podatkih uvrstimo v leto 1700. Značilnosti mlinov na reki Idriji so bolj ali manj podobne značilnostim ostalih mlinov v občini in v drugih rečnih dolinah. Posebnost mlinov na Idriji je prav gotovo ta, da so v njih mleli tudi kostanj, saj je bilo območje Kanalskega Kolovrata vedno bogato s tem sadežem. Kostanj so najprej posušili, nato so ga očistili in zmleli.

Ustno izročilo pravi, da je bilo od Golega Brda navzgor po strugi 17 mlinov, čeprav jih je danes ostalo le še osem. Ti so:

Mlinarjev mlin pod Velendolom, lastnik Bernik. Mlin je imel dve gonilni kolesi za mletje žita in koruze. Deloval je do leta 1960.

Mihov mlin, lastnik Zelinšček iz naselja Želinje. Tudi ta mlin je imel dve gonilni kolesi in stopo. Deloval je do leta 1952.

Zagorčev mlin: Njegov lastnik je bil Velušček iz Bajtov. Imel je dve gonilni kolesi in je deloval do leta 1915. Na tem mlinu je bila tudi kamnita plošča z napisom iz leta 1782. Plošča je nedavno izginila neznano kam in je niso več našli.

Drugi mlini, ki se nahajajo na reki Idriji so še Bajtov mlin, Filejev mlin in Ivančkov mlin, ki ga bomo še opisali v nadaljevanju.

Ti mlini so bili v lasti mlinarjev, ki so živeli na desni strani reke Idrije.

Drugi mlini, ki pa so se nahajali na severovzhodni strani reke in so bili v lasti mlinarjev iz Beneške Slovenije:

Salamantov mlin, ki je deloval do leta 1970

Klinčnov mlin

Melinski mlin

Poleg teh lahko omenimo še Matičev mlin pod naseljem Srednje, Štefcov mlin, na reki Idriji zahodno od Srednjega se je nahajala kmetija Mlin, v Podravnem pod naseljem Močila je stal Ravnikov mlin in pod naseljem Kostanjevica Runkov mlin. Od vseh teh mlinov so danes ostale le še ruševine.

Večina teh mlinov je imela eno samo sobo, ki je služila samo za mletje, razen Zagorčevega mlina, ki je imel tudi sobo z ognjiščem, kjer so kuhali in kjer so se lahko odpočili in pogreli. Mlinarjev in Ivančkov mlin  sta imela še druge sobe, kjer je mlinarjeva družina lahko živela. V mlinih seveda ni bilo elektrike, zato so si morali stanovalci oziroma mlinar pomagati s trskami ali petrolejkami.

Obstoj mlinov je vplival na kmetijstvo, kmetijstvo pa je vplivalo na število mlinov na tem območju. Z naraščanjem števila prebivalcev se je vedno bolj razvijalo tudi kmetijstvo in pridelava žita, koruze in ajde, kar je posledično vodilo tudi v povečanje števila mlinov. Pred drugo svetovno vojno so mlini na reki Idriji oskrbovali velik del ozemlja na Kolovratu in tudi Beneško Slovenijo, med vojno pa tudi partizanske enote.

Mlini na reki Idriji so delovali skozi vse leto, čeprav je bilo mletje odvisno od količine vode v reki. V sušnem obdobju so mleli z enim samim kolesom. To je vplivalo tudi na kvaliteto moke, ki je bila seveda slabša, ker je bila bolj groba. Za razliko od sušnih obdobij se je v času, ko je bilo vode v izobilju, mlelo z dvema kolesoma. Na enem kamnu se je mlelo žito, na drugem pa koruzo. Višek sezone je bil od začetka jeseni do pozne pomladi, ko se je zmlelo tudi do 500 kilogramov žita in do 700 kilogramov koruze. Takrat so mleli tudi ponoči. V obdobju Jugoslavije to ni bilo več mogoče, saj so oblasti nadzorovale tako mlinarje, kot tudi stranke, ki so morale imeti s seboj dovoljenje za zadrževanje v stometrskem obmejnem pasu. Če ga niso imeli so bili prijavljeni in kaznovani. V zimskih mesecih je bilo zelo težko mleti. Če je reka zamrznila pa so mletje lahko celo prekinili.

Ponavadi je gospodar mlina tudi sam mlel, v določenih primerih pa so ga nadomestili tudi njegovi družinski člani. Obstajali so tudi primeri, ko je bil mlin v najemu. Večje količine zrnja so ljudje vozili v mlin z vozovi ali s sanmi, medtem ko so manjše količine – do 50 kilogramov, nosili kar v vrečah in počakali, da so jim zrnje zmleli. Mlin je bil tudi prostor, kjer so se ljudje združevali in si izmenjavali različne informacije in zanimivosti.

Mlinar je za svoje delo zaračunaval. Za 30 kilogramov zmlete moke, je lahko en kilogram obdržal zase. Ljudje so lahko za mletje tudi plačevali. Na začetku so količino moke merili z aluminijastimi ali lesenimi mericami, v obdobju Avstro-ogrske pa so morali nabaviti ustrezne tehtnice, ker je to zahtevala finančna uprava.

Mlinarji, ki so mleli moko, so ponavadi imeli tudi sita, ki so bila v tistem obdobju zelo dragocena. Pšenično moko je bilo potrebno mleti trikrat, da so dosegli želeno kvaliteto. Mlinske kamne so takrat najpogosteje kupovali v kamnolomu blizu Golega Brda, ki je imel za ta namen najboljši kamen.

Mlinar, ki je nameraval zgraditi nov mlin ali pa obnoviti starega, je moral najprej izdelati ustrezen načrt in na podlagi tega pridobiti gradbeno dovoljenje. Ko je opravil z birokratskimi procedurami, se je začela sama gradnja. Tukaj so nastopili lokalni obrtniki. Vsi zunanji elementi mlina so bili iz bukovega lesa, ker je odpornejši na zunanje vplive in na vodo. Notranji elementi pa so iz lipovine, ker se je glodalci niso lotili. Mlinska kolesa so bila visoka do tri metre in široka do štirideset centimetrov.

Vsak mlinar je za opravljanje svoje dejavnosti moral imeti ustrezno dovoljenje, moral pa je tudi plačati občini določen letni davek. V dolini reke Idrije je med mlinarji vladal dogovor, da je v obdobju suše nekdo mlel samo žito, drugi pa samo koruzo. Tako so lahko mleli samo z enim kamnom, saj je primanjkovalo vode, da bi oba mlela z obema kolesoma.

Vsi mlini na reki Idriji so bili tipični kmetijski mlini in ne tržnoproizvodni. Po drugi svetovni vojni se je delo v mlinih močno zmanjšalo in številni mlinarji so morali opustiti svojo dejavnost. Največji krivec za to je bila elektrifikacija, saj je en sam električni mlin v enem dnevu zmlel toliko moke, kot vsi tradicionalni mlini na reki Idriji skupaj. Zadnji mlin na reki Idriji je svoja vrata zaprl leta 1970.

(Iz knjižice »V zavetju Svetega Kancijana«, tekst Pavel Medvešček)

V preteklosti je bilo ozemlje Občine Kanal ob Soči zelo bogato s temi arhitekturnimi lepotci. Mlini seveda niso stali le na reki Idriji, pač pa tudi na potoku Ajba, Doblarec, na Avščku in drugje.

Preidimo še na nekatere konkretne mline:

Ivančkov mlin na Idriji v bližini naselja Britof

Natančnih podatkov, kdaj je bil zgrajen Ivančkov mlin ni. Po vsej verjetnosti je bil zgrajen v času, kot večina ostalih mlinov na reki Idriji in od katerih so danes le še ruševine.

Mlin je bil v lasti družine Bajt iz naselja Bajti. Mlinarjeva družina je imela veliko kmetijo, zato za mlin ni imela časa in ga je dala v najem. Po prvi svetovni vojni ga je najprej imela v najemu družina iz Brd, nato pa drug najemnik, ki ni veljal za najbolj poštenega, saj je namesto da bi si od zmlete moke vzel za plačilo dogovorjeni procent, vedno vzel nekoliko več in ljudje so to kmalu opazili. Posledično niso več nosili mleti v mlin. Gospodar mlina je najemnika odpustil, delo v mlinu pa je prevzela mlinarjeva starejša hči, ki nam je tudi pripovedovala to zgodbo.  

Življenje v mlinu ni bilo lahko za trinajstletno deklico, ki se je kljub temu precej hitro izučila tega zahtevnega poklica. Ljudje so jo imeli radi in dela ji ni nikoli zmanjkalo. Dober mlinar je moral poleg skrivnosti poklica poznati tudi okuse ljudi, ki so nosili mleti. Samo tako je lahko zadovoljil potrebe svojih strank. Velikokrat so v mlin hodili tudi otroci, ki jih je privlačeval čar mlina.

Ivančkov mlin je imel dva mlinska kamna za mletje žita in koruze ter stopo. Samo če je imel vse te tri pripomočke, je bil mlin opredeljen kot pravi mlin. Poleg prostora, kjer se je mlelo, je imel Ivančkov mlin tudi prostor za bivanje. Voda, ki je poganjala mlinsko kolo tega mlina je prihajala tako iz reke Idrije, kot tudi iz okoliških potokov, ki so se izlivali v Idrijo in so napolnjevali jez, ki je služil za potrebe mlina. Večkrat so mleli tudi ponoči, saj je bila moč vode zaradi temperature takrat večja. Na moč vode so vplivale tudi živali, ki so se napajale v reki, kmetje, itd.

Ivančkov mlin je oskrboval naselja Kovačevica, Kodermaci, Oborča, Ščubci, Lajšča, Podrob, Podrskije, Prapotno (te vasi so danes na italijanski strani) ter Britof, Filej, Strmec, Markiči, Bajti, Šeberjak,… ki se danes nahajajo na slovenski strani.

Mlinar je svoje plačilo dobival bodisi v blagu, bodisi v denarju. Plačevanje v blagu je pomenilo, da si je mlinar odvzel določen procent zmlete moke od vsake stranke. Mlinar je ponavadi te procente pobiral pred očmi stranke, da se je izognil obtožbam sleparjenja. Mlinar je imel tudi to dolžnost, da je kontroliral svojo tehtnico. To je moral delati enkrat letno v Desklah, kjer je bil tudi sedež občine. Poleg tega je moral dostaviti tudi seznam ljudi, ki so nosili mleti v mlin in tudi količino, ki so jo zmleli. Ta seznam je moral mlinar dostaviti enkrat mesečno in je služil za nadzor kmetov in njihovega imetja, ne pa za nadzor mlinarja. Lastnik mlina je moral letno plačevati 200 lir za licenco in 200 lir za uporabo vode.

Ivančkov mlin je bil porušen leta 1937 zaradi katastrofalne poplave, ki je uničila tudi številne druge mline na reki Idriji. Občina ni zmogla zagotoviti mlinarju dovolj cementa za popravilo mlina, saj je takrat vladala huda kriza. Mlin ni bil več popravljen do druge svetovne vojne, potem pa je leta 1946 le začel spet opravljati svojo vlogo, kar pa ni trajalo dosti časa. Leta 1947 je meja ločila Italijo od Slovenije in deklica, ki je v tem času že postala ženska, je morala zapustiti svoj mlin. Kljub temu je za njenim odhodom mlin dobil novega upravljavca in je delal do leta 1967.

Spomeniki

Spomenik Marija Kogoja



















Spomenik Valentina Staniča



















Spomenik Ivana Čarga
















Spomenik Marijana Gabrijelčiča